Predpostavljajmo, da sem tudi jaz vsaj malo filozofsko izobražen in da sem zmožen kaj izraziti o dejavnem duhu. Ta danes komunicira v medijih in je dejaven pretirano subjektivno. Hočem reči, ni dejaven v interesu obče volje in predmetne objektivnosti; njo enostavno prezira, kot da ni zanimiva enako kot njegova subjektivna nastrojenost. Duh stvarnega sveta, ki je odnos predmetne substance do sebe, ne jemlje resno, hvali pa subjektivna prepričanja in potencialni svet, v katerem ni najti realnosti in tako tudi nič takega, kar bi bil določen predmetni svet. Skratka, o stvarnem svetu ne govori, ga prezira, občuduje pa lasten svet, ki je nekaj končnega. Dojema ga kot abstraktno končnost, ne pa kot gibanje in postajanje predmetne substance v elementu vedenja.
Zdi se, kot da se izobražen duh ne zaveda sebe kot dejavnega duha, ki bi naj bil dejaven v interesu stvarnega sveta. Namesto da se ukvarja s predmetnim svetom, oblikuje predstave in iz njih sestavlja svetove ali tisto, kar je preseganje neposrednosti. Menda samega sebe dojema kot razlagalca in pojasnjevalca vedenja in potencialnega sveta, ki ga namišljeno premaga povsod, ker mu ne gre za dejanski svet, ampak za početje in gnanja čistega jaza. Ob kratkem, njegov svet je mimogrede nekaj možnega, kar aktivira domišljijo in refleksijski razum. In tako tisto neposredno in končno pusti za seboj, kajti tu je že drugi pojavni svet, ki aktivira abstraktni jaz, da ga pojasni.
Izobražen duh je ljubitelj abstraktnega vedenja in potencialnega sveta, v katerem se najbrž dobro počuti. Zato se ne ukvarja s stvarnim svetom, ampak s pojavnim svetom, ki mu omogoča, da se giblje v glediščih in učenih pogledih, ki jih subjektivni jaz predstavi kot izginjajoči svet. Pogosto je dejaven tako, da se dvigne na stališče čiste vednosti, kjer realnost izgine in je dejaven kot intelektualec, ki pojasnjuje in razlaga svetove kot zagovornik čiste vednosti, ker najbrž verjame, da je čista vednost tista, ki se približa resničnemu svetu. In res, pojavni svet je danes čista vednost, ki utrjuje sloves izobrazbe in tako izobraženega duha, ki udejanji konkretni prav ali tisto, kar je abstraktno samozavedanje.
Izobražen duh je najbrž zadovoljen s tistim, kar izvleče iz nečesa neposrednega ali končnega in je neko nadaljevanje čiste vednosti, ki jo prosto širi, da izpolni abstraktni smoter. To si je mogoče tudi ogledati na televiziji tedaj, ko izdeluje predstave o sebi skozi oblikovana stališča. Nekje razkazuje domišljijo, drugje povzdiguje razum, menda s ciljem da pokaže, da obvladuje svet, pa čeprav ga stvarni svet ne mika. Bolj kot odnos do stvarnega sveta ga zanima razlaga lastnih misli in spopad z nasprotji, ki jih na licu mesta premaga, če je to potrebno. Sicer pa v medijih večkrat premaga kak možen svet, kar je uspeh in dokaz, da je dejaven s smotrom, da pokaže, kako izpolni sebe kot inteligenco.
Zakaj bi se naj izobražen duh ukvarjal s stvarnim svetom, če pa je kot pojavni subjekt nepremagljiv, zlasti na področju čiste vednosti in dojemanja možnega sveta. Življenje ga je menda naučilo, da največ šteje lastna misel in tisto, ko sebe ugleda kot čistega intelektualca, ki ima znanje in je sposoben izpeljati čisto vednost, ki je danes zelo cenjena, ker je tudi abstraktno vedenje častitljivo in dojeto kot čista moč izobrazbe. Ta ima veliko vrednost zlasti tedaj, ko nastopa v imenu stvarnega sveta ali tistega, kar je neki oblikovani svet. Hočem reči, nepremagljivost, ki danes spremlja izobraženega duha, je vrsta odličnosti, ki je ne doseže niti sodobni filozof. O njem slišimo, da zna biti dejaven strašansko samostojno in vedno v interesu, da pokaže, kako v onostranem svetu deluje čista inteligenca, ko se spopada z potencialnimi svetovi. Inteligenca je namreč danes zelo blažena, zato jo izobražen duh marsikje omenja, prav tako refleksijski razum, ki gospoduje pojavnemu svetu.
Izobražen duh, ki je danes dejaven kot inteligenca, najde sebe aktivnega zlasti tam, kjer je dejaven abstraktni razum in čisti jaz. Ta dva sta nekakšna predstavnika preteklega in prihodnjega časa, ne pa sedanjega časa. Tega še namreč izobražen duh ne dojema dosledno, zato od sebe odriva čisto vednost. Ta pa je povsem abstraktna in je oblika čiste vednosti ali izražen svet kot čisti jaz sploh.