To, po čemer bi naj izobražen duh bil slavljen, je tisto, kar ustvari in ima dejanskost v svojem pojmu. To je bistveno vedeti, kajti izobraženec danes pojem samo omenja, v bistvu pa se gre to neko predstavljanje vedočega Jaza in izobrazbe, se pravi abstraktne umnosti, ki jo izžareva čez refleksijo in subjektivne podobe praznega vedenja. Tako izpoveduje, da poveličuje svojo izobrazbo, tj. vedoči Jaz, ki prideluje pojavni svet ali tisto, kar je neko prepričanje.
Nemoč izobrazbe izžareva vedoči Jaz, ko odtujuje kako negibno vedenje, ki je v bistvu dejanskost one izobrazbe. To iztakne, da je njegov svet vedenja enostavno sebstvo in nič več od tega. Namreč tisto čisto abstraktno vedenje, ki ga predoči kot odtujeno izobrazbo, še ni substanca duha, ampak početje zavesti, ki zatrjuje kakšno abstraktno stvar, ki pa je ne spravi do dejanskosti. Zaradi tega seveda ni čudno, da abstraktno stvar opremi z mislimi ali kako spekulacijo, ki pomaga abstraktno stvar olepšati. Skratka, izobraženec se velikokrat obnaša kot kak politični človek ali pa kot kaka pametna glava, ki odmeče svoje vedenje, nato pa to vedenje sprevrača v abstraktne dojeme, ki jih komentira ali pojasnjuje.
Če duh kar naprej izvaja analize vedenja, potem se ne osvobaja in svobode ne realizira kot predmet svojega sebstva; potem je najbrž dejaven vnanje. To pa ni tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odpravi in ga postavi kot predmet. Filozof Hegel je zapisal: »Ko je predmet neposredno vedenje in čisto od sebstva prežet, ni predmet«. Zaradi tega bi naj duh v svoji odsvojitvi postaviti sebe kot predmet. Predmetu namreč pripada razdvajanje in postajanje, če do tega ne pride, duh predmetne substance ni pretvoril v osnovo. Pa še tole mimogrede, ko zavest uživa samo sebe, potem ima za smoter le sebe, potem ji ne gre za predmet, ampak za izraženo moč nad sebstvom.
Tisto, česa pa izobraženec ne demonstrira, je odnos do predmetne substance in njenega postajanja. Zaradi tega ona nemoč izobrazbe izstopi takoj, ko čisti svetovi izobrazbe zažarijo kot enostavno čisto sebstvo. Namesto da sebe naredi za predmet, odmeče svoje vedenje in na njem izdeluje abstraktne dojeme, ki mu vzkalijo mimogrede. Na ta način izpeljuje le nemoč svoje izobrazbe in se gre to neko individualnost brez izpolnitve. Včasih to počenja celo tako, da nemoč izobrazbe demonstrira v mediju, kjer izpeljuje kako navdušenje vedočega Jaza, ki se običajno konča z odmetavanjem kakšnih nasvetov ali pojasnjevanjem kake kategorije, čez katero izpelje še kakšne druge učenosti. Tako utrjen do sveta izobrazbe, znova in znova potrjuje nemoč izobrazbe, ki izdihava le neposredno abstraktno razumnost.
Je pa tu še druga stran nemoči izobrazbe, s katero izdihava, da ga ustvarjalnost ne privlači. Zato tudi svoj pogled usmerja ven in proč od sebe ali tja, kjer so dejavni drugi izobraženci. In to lahko zaznamo tedaj, ko aktivira sebe kot ocenjevalca, ki je sposoben skritizirati one neumnosti, ki jih počnejo njegovi nasprotniki. Pa od tukaj toliko nedonosne dejavnosti, s katero odkriva, kaj počnejo drugi izobraženci, hkrati pa odkriva tudi nemoč svoje izobrazbe. To odseva, da biti izobražen, še ne pomeni, biti ustvarjalno dejaven duh. Za kaj takega je potrebno narediti še kaj več, da bi lahko rekli, naš izobraženec je ustvarjalen.
Najmanj produktiven je izobraženec, ki kritizira druge izobražence in se gre to neko igro čistega jaza, ki ve sebe kot čisto sebstvo, ki ne pripada nobenim določilom. In tako seveda ni čudaško, če kaže subjektivna gledišča kot nemoč svoje izobrazbe. Ona je dovršeni svet, ki ne prehaja v nič drugega, ker duhu ne gre za absolutni dojem in pojem.