Neposredno vedenje

Written by Jože Požar on 12 oktobra, 2014 – 6:25 dop -

         Vedenje v svojem začetku ni dovršeno. Na začetku je pomanjkljivo, ker je obče in kot neposredno je abstraktno vedenje. In ne le to, v samem začetku je vedenje čutna zavest, neposrednost, ki še nima postavljene dejanskosti. Takšno vedenje je subjektivno, je enostranska abstrakcija. Duh, ki se zadovolji z neposrednim vedenjem, ki ga kot sebstvo odrine od sebe, ohranja subjektivno držo z enostavno neposrednostjo. Gibanje vedenja poteka le na površju in duh hrepeni le po občutju božanskega sploh. Mi namreč vemo, da pomanjkljivo vedenje prezira določnost, saj je bit nedoločena neposrednost.

         Prizadevanja z neposrednostjo še ni substancialno vedenje, ampak je bolj neko vrenje sebstva. Takšno prizadevanje govori bolj o tem, da duh uveljavlja vedenje in da je njegov smoter predstaviti sebstvo. Zato čista neposrednost, ki je čisto sebstvo kot tako, še ni nobena postavljena notrina, ki bi bil nadčutni svet, ampak je le neposredno čisto sebstvo, ki je tista neduhovna čutna zavest, s katero je izraženo le neko navdušenje ali neka spodbudnost v obliki abstraktne predstave. Duh je na ta način abstrakcija od človeške narave, kajti samega sebe še tukaj nima za predmet. Na ta način je le neposrednost kot nekaj enostavnega, abstraktna predstava vedenja, ki je početje zavesti v sebi.
 
Vedenje-3aFilozof G. W. F. Hegel v prvem delu sistema vede zapiše: »Vedenje, kot je sprva, ali neposredni duh je neduhovna, ali, je čutna zavest
 
         Tisto, kar je bistveno in je stvar vedenja, je to, da vedenje kot tako v svoji neposrednosti ne zadostuje, kajti kot tako nima dejanskosti v čistem pojmu. Tudi ko je natančno izraženo in bogato razgrnjeno, ono je pomanjkljivo, ker je ta oblika vedenja negibna neposrednost kot bivanje nečesa abstraktnega. Neposredno vedenje, ki se na široko razteza kot čisto sebstvo, je le obče. Stvar je v tem, da se na ta način predmeta ne pojmuje kot substanco, ampak se ga neposredno izreka kot njegovo občost.

         Filozof G. W. F. Hegel zapiše v Fenomenologiji duha, da je »vedenje dejansko in mora biti pokazano kot veda ali kot sistem.« Se pravi, vedenje je pomanjkljivo, če je le obče in princip začetka. Poleg tega filozof odkriva, da je substanca bistveno subjekt, ki absolutum izreka kot duha. To pa zaradi tega, ker mora biti vedenje o duhovnem in vedenje o sebi kot duhu; duh si mora postati predmet. To pa je tisto samospoznavanje v absolutni drugo biti, ki je zemljišče vede vobče. Tu se namreč zavest nahaja v elementu vedenja in ima svojo dovršitev v postavljeni dejanskosti, ki so obči momenti.

         Vedenje bi se naj organiziralo skozi življenje dojema. Kajti vedovno spoznanje terja od duha, da se preda predmetu in da izreka njegovo notranjo nujnost. Zakaj substanca predmeta je njena sebi enakost, ki je čista abstrakcija in mišljenje. Namreč, vedenje ni idealizem ali čutna zavest, ki zgolj nekaj zagotavlja, temveč je predmet kot postavljena določna sebi enakost ali enostavnost, ki je čisti element vedenja.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Neposredno vedenje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.