O nesvobodnem novinarstvo se ne beseduje, menda zaradi tega, ker so novinarji prepričani, da so dejavni svobodno in vedno v korist gibanja predmetne substance. A ravno tega mediji ne izžarevajo, saj so abstraktne vsebine polne predstav in zunanjih znakov, s pomočjo katerih postane vsebina nekakšen možen svet, ki ga je pridelal abstraktni razum. Ta izvaja gibanja, ki abstraktno stvar ali vsebino predstavi tako, da neposrednost ne prehaja v nič drugega. Tako sestavljena stvar dobi na sebe zunanje določenosti, ki povedo, da novinarju ne gre za gibanje predmetne substance.
Nesvobodno novinarstvo se ne ukvarja s predmetnim svetom, ampak z vsebinami, ki ostajajo v občutju in so zato subjektivno predstavljene. Vsebino izpelje čisti jaz, ki neposrednost premaga tako, da jo idealizira in preseže s pomočjo refleksijskega razuma, ki pridela kak vnanji okras, s katerim je narejen videz, kot da je stvar skoraj premagana. Se pravi, razum naredi to, da neposrednost postane nekaj, kar naj bo, češ, bralca ne zanima določeni svet. In ne le to, na ta način je izraženo, da je novinar dejaven v interesu abstraktne stvari, ki ni nič drugega kot zasebstvo ali njegovo vedenje.
Ko je vsebina izražena subjektivno ali kot moč nad sebstvom, je tisto, kar novinar daje drugim, njegovo vedenje. Kajti to je početje zavesti, ko čisti jaz doseže svojo odtujitev in nasprotje odtujenega vedenja. Novinar podarja dejanskost svojega vedenja. Se pravi, kolikor ima vedenja, toliko ima svojega sveta. Zakaj tisto, kar odtuji kot zavest, to je dovršena odtujitev zasebstva; zasebstvo je njegov predmet. Zaradi tega veljavni predmet, ki je njegovo vedenje, nima substance. Vsebina ni nič drugega kot odtujitev naravnega sebstva, to pa je gibanje individualnosti kot nastajanje sebstva. In tako je tisto nastalo kot nasprotje zgolj abstrakcija sprevrnjenih dojemov.
Posebni delež v nesvobodnem novinarstvo ima abstraktni razum, ki izvaja in izpeljuje refleksije, ki jih enostavno iztrga iz neposrednosti. Na ta način neposrednost pridobi na širjavi in bi naj bila bolj zanimiva za bralca. To je menda zadovoljstvo novinarja, kajti ko neposrednost ni določena vsebina, novinar izdela kak videz stvari v njenem nasprotju. To je početje zavesti, ko zavest realizira zrenje, tudi spominjanje in navidezno moč inteligence, ki se tu kaže kot neka abstraktna sila, ki da velja in je. Kajti tisto, kar je v nasprotju abstraktna predstava, to je moment splošnosti.
Nesvobodno novinarstvo določa nepredmetna vsebina, ki pripoveduje, da novinar ne premaga neposrednosti na način posredovanja in postajanja. To odseva, da je novinar aktiven kot čisti jaz, ki vsebino raztrga na oblike vedenja. To je pravzaprav dejavnost, ko zavest izdela nasprotje neposrednosti, ki je nekakšen drugi svet, ki eksistira kot oblike abstraktnega vedenja. Zakaj neposrednost mora dobiti na sebe nasprotje ali dojem vedenja, s katerim nastane videz prehajanja neposrednosti v nekaj drugega. To bi naj bilo zunanje znamenje, da je novinar dejaven svobodno. A to zagotovo ni, kajti ko predmet nima lastnega gibanja in postajanja, novinar ni dejaven svobodno.
Nesvobodno novinarstvo se ne ukvarja s predmetno substanco, kajti verjame, da svet ni nujno vzpostaviti kot predmet, češ, nepredmetni svet je ravno tako zanimiv. A v bistvu je nepredmetni svet izraz novinarjeve samovolje in subjektivne nastrojenosti, ki da je zanimiva ljudem, če se momenti sprevračajo eden v drugega in je izraženo kako nasprotje. Zakaj takšno sporočanje je baje dejansko, če je prikazano kot nekaj, kar se nadaljuje in je v nasprotju zagotovost zavesti. To je dejavna zavest, ki napotuje čez, kjer pristopi novinarjeva domiselnost, ki doda kakšno neizpolnjeno abstrakcijo. Ni kaj, ko je v dejavnost novinarja vključena še domiselnost, je svet novinarja nepredmetni svet.
Nesvobodno novinarstvo se obnaša nenavadno zlasti tedaj, ko je vsebina predstavljena kot nekaj končnega in je svet čista zagotovost novinarja. To je abstraktni svet ali novinarjeva čista sebe vednost, v kateri zre sebe kot nebistveno sebstvo razblinjeno v abstrakcije. Rečeno drugače, to je abstraktna stvar ali nepredmetna vsebina, ki jo novinar podarja kot raztrgani svet čistega jaza.