Neustvarjalno vedenje

Written by Jože Požar on 8 decembra, 2013 – 7:21 dop -

         Ni junak tega časa samo jezik, temveč tudi neproduktivno vedenje, ki prikazuje to neko abstraktno bistroumnost, ki pa ne izkazuje nobenih pravih dosežkov. Videz je že tak, kot da svet stvari ne izhaja iz nobene realnosti, pa od tukaj toliko tega izginjajočega sveta, ki je prikazen. To je tisto neposredno bivanje sveta, ki ni določna substanca, ampak negibna vseenost ali vedenje kot tako; duh izreka ničnost vedenja ali vedenje negativnega.

         Kadar je vedenje kot tako neustvarjalno, je to znak, da v imenu predmeta nastopa čisti jaz, ki je aktiven za nekaj drugega. Jaz sem jaz, ki nekaj obljubljam ali napovedujem, ki izpeljujem neke možnosti ali spravljam v gibanje moje brez duhovno sebstvo. Jaz sem neustvarjalno dejaven, ker prosto operiram z abstrakcijami in izrekam svojo čisto sebstvo. Se pravi, jaz se odrivam od sebe in moja bit je tisto neko gibanje razločkov. Na ta način pa seveda sebstva ne odpravim in ga kot predmet ne postavim; jaz sem vseskozi vedenje enakosti.
 
Neproduktivno-vedenje-kot-tako

Jaz sem svoja čista podoba, ki je enostavna neskončnost. To je torej predmetni element, bivanje moje enakosti ali čisto sebstvo kot notranji razloček, moja določenost, ki je čista abstrakcija. Filozof G. W. F. Hegel zapiše, da je to »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem« nasprotju.
 
         Primer, kaj vse lahko počne neustvarjalno vedenje ali vedenje kot tako, so abstraktni sistemi, ki ne vzpostavijo nobenega čistega pojma samo zato, da ne bi nastala kaka obstoječa določenost. Kajti ravno čisti pojem kot njegova postavljena določnost je tisto, kar se danes spregleduje. In to iz razloga, da lahko človek z vedenjem kot takim operira ali kadarkoli olepša stvar. Te olepšave pravzaprav izražajo, da dokler bo vedenje kot tako operiralo, tako dolgo ne bo čisti pojem vzpostavljen; njega se duh izogiba, ker podeljuje določenost. Se pravi, ker vedenje kot tako zadovoljuje duha, je postavljena določenost čistega pojma odveč. Tu naj omenim le, da je vedenje kot tako zastopnik pomanjkljivega spoznavanja. In ne le to, spomnimo se, vedenje kot tako je vrsto let poziralo na najvišjem položaju in je nastopalo kot našopirjena avtoriteta, za katero so stale ustanove vedenja in pripadniki. Primerov abstraktnega nasilja, ko družbene odnose vzpostavlja vedenje kot tako, je mogoče najti povsod.

         Zakaj je vedenje kot tako neproduktivno? Na to vprašanje bi morali najti odgovor tisti, ki vedenje kot tako prenapenjajo z namenom, da dosežejo kako absolutno korist. Kajti, ko si to vedenje pogledamo od blizu, vidimo, da ne izhaja iz ničesar in obstaja zgolj v mrtvih stavkih ali abstraktnih predstavah. Duh, ki od sebe odriva svoje vedenje in mu ne gre za noben postavljeni čisti dojem, s katerim je vzpostavljena ona neposrednost v podobi njenih občih momentov, ki niso nič drugega kot sama notranjost neposrednosti, ponuja le svoj abstraktni profit. Ta duh še ni seznanjen s tem, da vedenje kot tako, ne more nastopati v imenu one predmetne substance, ki jo je treba najprej odpraviti in še vzpostaviti, da bi na sebi postajala kot svoja obča in dejanska določenost. To nam pove, da je tisto čisto vedenje, ki danes nastopa kot predstavnik čistih resnic, zgolj abstraktno vedenje. Tisto namreč, kar je najbolj očitno za to vedenje, je ravno to, da ne prehaja v sebi nič proti postavljenega in je zgolj zunanja abstrakcija.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.