Neverjetno, kako lahkomiselno resničen je izobraženec

Written by Jože Požar on 24 maja, 2015 – 7:11 dop -

         Življenje na sebi je prazno takrat, ko duh uveljavlja le neko stoično samozavedanje ali kakšno obliko individualnega prepričanja, s katero ne doseže nobene dejanskosti pojma. Enako prazna zna biti služba božja, v kateri človek zgolj podarja abstraktno vedenje in se igra tisto neko navidezno resničnost, ki pa ni nobena dejanska odsvojitev, ampak le neka oblika gotovosti čiste dolžnosti in vedenja. Dalje, strankarski veljak, ki nenehno kaj idealizira in pojasnjuje, pridela le neko prazno izpolnitev ali lastno početje sebstva. In še in še bi lahko naštevali primere lahkotnega bivanja, s katerim ima duh resnico na sebi samem kot abstraktno neposrednost. Hočem reči, izobražen duh, ki bi naj opredeljeval življenje na sebi s principom in ga določil kot čisti dojem, se danes preganja in igra s praznim vedenjem in nebistvenim sebstvom, ki je neka ravnodušna vsebina. Zaradi tega je ta duh nenehno v pomanjkanju odgovornosti do sebe in do tistega, kar pridela na sebi kot neko abstraktno razmerje ali ravnodušno določenost, ki ni nič drugega kot tisto sebe samo vedoče vedenje.
 
Stvar-10To je ilustracija individualnega prepričanja, ki je ravnodušno do vsebine. Individuum se zaveda svoje izpolnitve kot čiste dolžnosti in vedenja.
 
         Po mojem mnenju duh premalo naredi za to, da bi predmet na začetku stopil v odnos s seboj. Na to opozarja tista neposredna realnost, ki je v svojem bivanju zgolj neka okoliščina, abstraktna predstava ali čisto zagotavljanje. Duh je očitno zadovoljen, če svet eksistira kot čisto sebstvo ali vedenje kot tako. Zaradi tega tista njegova stvar ni nič drugega kot skupek abstraktnega vedenja ali vsa realnost. Realnost pa običajno izgine v denar in obstaja kot prazna abstrakcija, ki je prazno vedenje. Svet prazne abstrakcije ali števil pa je svet, ki nenehno sporoča, da realnost, ki jo zastopajo števila, nima izpolnitve na sebi. In tako seveda ni nenavadno, če je duh dejaven po dveh straneh; na en strani kot tisti, ki ne doseže čistega dojema, na drugi strani pa kot tisti, ki se zapleta s količinami. Tako da je tisto, kar iztrga iz obeh strani, neko prazno vedenje, s katerim je izražena njegova prazna izpolnitev.

         Zgornje poskuša izraziti, da je konkretna stvar na sebi povsem nekaj drugega, kot je v sebi. S tem pa je razkrito predvsem to, da duha ne zanima čisti dojem, in da pri takšni dejavnosti izžareva le svojo goljufivo moč. Namreč, ta duh si ne dela skrbi okrog postavljene osnove pojma, iz katere je edino mogoče izpeljati stvar. Namesto tega poklanja odpuščanje sebstva, tj. zunanjo dejavnost, s katero izreka le neko čisto samemu sebi enako vedenje.

         In potem nastopi čas, ko se duh uzre po tistem, kar je pustil za seboj. In tukaj lahko človek obnemi, kajti njegovi rezultati so eno samo abstrahiranje. Se pravi, ker svet ni izpeljan v interesu pojma, so rezultati povsem nekaj ne dejanskega. Kar želi naglasiti, da svet tega duha ne doseže bivanja sebi enakosti. Njegova težava je v tem, da je dejaven brez principa ali da ne izhaja iz postavljenega čistega pojma. To pa pomeni, da sebstvo duha stopi v bivanje kot čisto sebstvo, ki velja kot izpolnjena dolžnost.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Neverjetno, kako lahkomiselno resničen je izobraženec

Sorry, comments for this entry are closed at this time.