Zdaj, ko sem glavnino časa dejaven doma, se večkrat sprehajam po balkonu, vmes pa posedim in kako misel zapišem v zvezek ali pa izpeljem kak osnutek. Človek bi naj bil miselno dejaven, saj le tako pridela kak svet na sebi in je dejanski duh, ki se zaveda sebe. Zakaj tisto na sebi je prehajanje v nasprotje, s tem pa več od tistega, kar je le nekaj končnega ali neposrednega. Izobrazba človeka ne postavi na vrh sveta, pa je dobro, da dnevno pridela ali ustvari kak lasten svet.
Mnenja sem, da bi se moral človek izobraževati s ciljem, da bi bil sposoben ustvarjati tudi svoj svet. Vedenje kot tako še ni dejanski svet, ampak je le neka gotovost samega sebe. Vedenje je mogoče širiti, ga preoblikovati, kar pa še ni postajanje vedenja. Namreč vedenje, ki ne doseže obstoja, je danes povsod hvaljeno, ob tem pa se ne zaznava, da širjava vedenja še ni gibanje predmetne substance. Kajti ko vedenje ne doseže postajanja, tudi predmetno bistvo ne preide v nič sebi drugega in ni določen svet v občih momentih. Potemtakem je širjava abstraktnega vedenja zgolj neka dejavnost, ki pridela abstraktne smisle in predstave, ki jih je možno zunanje združiti, a to je le prikazen vedenja.
Mogoče zgornja podoba izraža kategorijo, saj izpoveduje obče momente. Oblikovana čista stvar vsebuje le bit stvari. Namreč ta sestava občih momentov ne gre proti ničemur in ne spreminja ničesar. Lahko bi rekli, kategorija je le oblika razločevalnih momentov, s katerimi se ohranja dozdevna enotnost zavesti in jaza. To je torej čutna gotovost ali čista neposrednost, ki ima svojo resnico v občih momentih, s katero sem izrekel tudi mojo individualnost. Namreč, ko sem oblikoval nastalo podobo, sem imel v mislih obče momente, ki so resnica čutne gotovosti. Kajti sodobna umetnost danes izraža zlasti lepoto občih momentov v njihovem sobivanju. To prispeva k dojemanju duha v njegovi najabstraktnejši resničnosti.
Duh, ki razširja vedenje kot tako, izpelje le neko abstrakcijo svojega vedenja. Pri tem pa ne zazna, da realnost predmetne substance ni dosegla svoje dejanskosti. To pa je početje zavesti, ki izdeluje nekakšen svet kot abstraktno stvar, ki je zbir čutnih predstav. Filozof Hegel zapiše, »zavest tisto čutno pretvarja v dojem, tj. v neko bit, ki je hkrati jaz.« Kar je le čisti moj zavesti, ki izpelje nedoločeno občost ali kako prizadevanje čistega jaza. To je pravzaprav predstavljena abstraktna čista vednost jaza ali svet, ki jo zavest širi neomejeno, ker ni vezana na nobeno osnovo. In tako duh svojega vedenja ne posreduje in ga tudi ne vzpostavi kot predmetni svet. Čisto početje zavesti v sami sebi izpelje abstrakcijo svojega vedenja, ki velja kot abstraktna stvar ali kot enostavno obče.
Danes šolski sistemi podarjajo abstraktno vedenje, ki pa ni predmetno. Na primer, predmet filozofije je abstraktno vedenje, ki ne stopi v odnos s predmetom filozofije. Zakaj tisto, kar je abstraktno vedenje, to je čista kategorija, ki se jo zatrjuje in se v nasprotju neovirano giblje in širi. Tisto, kar je pri tem zaznati, je početje zavesti, ki ne spreminja ničesar in izpeljuje le kontinuiteto vedenja. To je oblika učinkovanja abstraktnega vedenja s seboj, ki nima nobene meje. Se pravi predmet je kategorija, ki vzkali skozi predstave, primerjave, refleksijo, pa še kaj bi se tukaj našlo, kar izdela svet kategorije. Ta se ve kot sebstvo, ki se ga povzdigne v obliko čiste vednosti, kateri ne pripada nobena dejanskost, kajti kategorija je bit, ki je jaz in obratno. Potemtakem je kategorija prežeta od individualnosti, saj zavest izreka prežemanje individualnosti in biti, kar je oblika čutne gotovosti ali čista stvar.
Ni vse zlato, kar se sveti, kajti ko abstraktno vedenje ne doseže postajanja, ga ne gre dojeti kot predmetno substanco, ki je dosegla proti postajanje na način posredovanega bistva. To je namreč vedenje v nastajanju, v katerem neposrednost doseže svojo dejanskost v proti postajanju. Tako namreč končno in neskončno stopita v odnos, kar je element vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svojo sebi enakost. Tako da tisto, kar je le abstraktno vedenje, ki se ga podarja kot veljavno, ni nič drugega kot čista sebe vednost ali raznoliki pojavni svet, ki ni dosegel svojega postajanja. To je neposrednost ali vsebina čutne gotovosti. Naj ponovim, ni vse zlato, kar se sveti.