Zdaj sem že toliko v letih, da lahko rečem, da znam ločiti pojavni svet od stvarnega. Pozornost je nujno usmeriti v gibanje predmetne substance in to, ali je realnost dosegla svojo dejanskost. Postajanje substance je namreč pogoj, da realnost doseže svojo dejanskost. Glede na to menim, da sem zmožen oceniti, kdaj je novinar dejaven v interesu dejanskega sveta. Novinar gibanje predmetne substance bojkotira, prav tako njeno postajanje. Pa je njegov svet zgolj pojavni svet sebstva, v katerem realnost ne ne doseže svoje dejanskosti.
Naloga novinarja bi naj bila, da izpelje postajanje realnosti in njene dejanskosti. Tega pa novinar ne spoštuje, ampak izpelje svoj svet takšen, kot ga postavlja na ogled čisti jaz. In to vse zaradi tega, ker baje ljudi ne privlači realnost in njena dejanskost. Kar napove, da naj novinar realnost in njeno dejanskost obide, jo enostavno prezre, saj realnost ne zanima ljudi. Potemtakem je lahko novinar dejaven kot posredovalec svojega sveta, ki ga domišlja in celo interpretira. In to počenja s smotrom, da pokaže svoj interes kot izpeljano individualnost. Tako da tisto, kar mu nastane kot pojavni svet, to je le neka čista »stvar« jaza.
Danes novinarstvo ni nič več kot izpolnitev individualnosti. To pove, da je novinarjeva »stvar« pojavni svet prežet od individualnosti. Novinar ima za smoter čisto početje jaza, ki pa realnost in njeno dejanskost prezira ali realnost jemlje brez njene dejanskosti. Tako da tisto, kar je neki pojavni svet, to je le izpolnjena individualnost, ki realizira svoj svet kot neko čisto »stvar«. Novinar ni dejaven svobodno, zakaj njegova »stvar« ne doseže postajanja in svoje sebi enakosti. Da bi bil novinar dejaven svobodno, bi moral svoje vedenje postaviti kot predmet. Kajti »svoboda je substanca duha«, ki doseže svoje postajanje v proti postajanju.
Novinarjev svet odseva, da ga ne zanima realnost in njena dejanskost, ampak samo svet kot pojavni svet. Namreč novinar sveta ne predstavi kot odnos realnosti in njene dejanskosti, ampak kot nekaj, kar je prežeto od individualnosti in je neko učinkovanje s seboj. To pa ni realen svet, ki bi dosegel svojo dejanskost, ampak je zgolj pojavni svet, ki bi naj navdušil, ali, to je svet, ki je zanimiv in v svoji razsežnosti prehaja celo v neki drugi svet. V zunanjem svetu je individualnost vedno bolj zanimiva, vendar kot abstrakcija sebstva.
Umetniki so zunanji svet že raziskali, niso pa raziskali notranjega sveta, tega raziskuje sodobna umetnost. In notranjega sveta novinar bojda ne zaznava, a bi ga naj, zakaj notranji svet je vezan na gibanje realnosti in njene dejanskosti. Se pravi, tudi novinar bi naj začel raziskovati gibanje notranjega sveta, če želi, da bo njegov svet predmeten in spoznan kot tisti, ki vsebuje realnost in njeno dejanskost. Zakaj svet ni zgolj gibanje abstraktnega vedenja in čistega jaza, ampak je gibanje in izpeljava predmetne realnosti v njeno dejanskost. In to gibanje bi naj zanimalo tudi novinarja, saj je vsak svet v svoji osnovi najprej gibanje in postajanje predmetne substance, torej določenost substance v njeni osnovi.
Danes je mogoče zaznati, da se novinar z gibanjem predmetnega sveta ne ukvarja. Menda je prepričan, da lahko s svojim vedenjem in lahkomiselnostjo sestavi dovolj zanimiv svet. Pri tem pa ne uvidi, da se ne ukvarja z realnostjo in njeno dejanskostjo, ampak s sestavljanjem pojavnega sveta. Se pravi, realnost in njeno dejanskost prezira, pa je tisto, kar je njegov svet, zgolj neka izpeljava individualnosti. Ta svet pa ni nič drugega kot vednost kot jaz, ki je enostavna gotovost samega sebe ali zavedanje sebe kot brezduhovnega sebstva.