O abstraktnem blišču izobraženega duha

Written by Jože Požar on 29 marca, 2020 – 6:24 dop -

Izobražen duh ne premore nobene samokritike, pa čeprav mu abstraktni svet nazaj kaže, da je z abstraktnim vedenjem mogoče izdelati edino kako abstrakcijo jaza. Ali ste že kdaj slišali izobraženega duha, da je izrekel samokritično misel o svojem delovanju? Jaz še ne, to se ne zgodi, pa čeprav njegovi svetovi kažejo, da prideluje nedosledne dosežke in da tisto, kar premaga, nima resnice biti. Kar izpoveduje, da kot dejavni duh podarja nekakšne abstraktne produkcije ali pojavni svet, prav tako slepila, ki so idealitete sebstva.

Ali ste že kdaj slišali kakega izobraženca dejati, da se na mišljenje in logično sovisnost ne spozna. In, ali ste slišali na primer politika izjaviti, da poslanci obče ideje ne spoštujejo, ker jih zanima samo interes političnih strank? In ne nazadnje, ali ste slišali, da je kak politik ocenjeval organiziranost države in razpravljal o odnosu države do sebe in do njenega čistega pojma? Ste pa najbrž slišali politika govoriti o svojem subjektivnem prepričanju in strankarskem programu. Skratka, izobražen duh svojih pomanjkljivostih ne zaznava, ker je prepričan, da je tisti njegov neposredni svet ena sama resničnost.

 

Ves abstraktni blišč izobraženega duha, ki ga on podarja drugim, je njegov čisti pojavni svet, neizpolnjena abstrakcija; ona je in velja, ker izpoveduje neko vedenje in čisto početje zavesti. Zaradi tega izobražen duh ne razmišlja posebej o miselni svobodi, logični sovisnosti, nastajajočem vedenju in tistem, kar je ločevanje predmeta od gotovosti samega sebe. Zakaj tako? Zato, ker mu abstraktno razkošje vedno znova zatrjuje, da se njegov svet sam od sebe razodene kot resničen svet. Pa zato o principu nastajajočega vedenja, postajanju substance in odpuščanju sebe iz oblike svojega sebstva ne modruje.

 

Izobražen duh daje videz, kot da nima nič skupnega z napačnimi odločitvami, pri katerih sodeluje kot razumnik. A njegov svet kaže, da ni dejaven s principom in v interesu stvari, tj. čistega pojma. Še več, marsikje je dejaven samo opisno in kot teoretik, ki svetuje, vendar za svoje svetovanje ni odgovoren, zakaj on je v pojavnem svetu neulovljiv, zato se pri nobenem svetu ne zaustavi. Ob kratkem, tam, kjer je dejaven, je vedno delaven zunanje in sploh ne tako, da bi bil na sebi odgovoren za svet, ki ga pridela. In to velja tudi za tistega duha, ki danes nastopa v medijih in komentira dogodke ter podarja abstrakcije vedenja. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da poklanja zgolj abstraktne zagotovosti jaza, s katerimi naredi lep videz o sebi. Tako da njegovi medijski nastopi govorijo o tem, da abstraktnega vedenja ne premaga, ampak da idealizira svojo izobrazbo in sebstvo. Zato ni čudno, če se nenehno vznemirja z idealnim svetom, ki ga ne poskuša premagati, ker je to njegov resnični svet vedenja, v katerega se običajno razgubi z namenom, ker se v njem dobro počuti.

Da izobražen duh ne napreduje, o tem govori tudi razkošen svet, v katerem ni zaznati gibanja predmetnega substance. In to se manifestira vedno znova tedaj, ko gre za kak pojem, ki ga je nujno razviti v čisti dojem, a ga ne, ker velja prepričanje. Zakaj duh je prepričan, da spoznavanje nima nič skupnega z notranjo nujnostjo, niti z življenjem predmeta, ampak samo z izobrazbo. Zato hvaliči kombinacije vedenja in pojavni svet, raziskovanje in spoznavno zrenje, s katerim mu uspe razgraditi svet, vendar ne način čistega pojma. Tega se boji kot hudič križa, saj je to področje nastajajočega vedenja, ki ga on prezira, ker ga pojavni svet in gibanje določanja ter odsvojitev sploh ne zanimata.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem blišču izobraženega duha

Sorry, comments for this entry are closed at this time.