O abstraktnem razglabljanju

Written by Jože Požar on 6 aprila, 2014 – 7:26 dop -

         Ko je predmetni svet zgolj nekaj neposrednega ali kaka tolažba, v kateri ne manjka trditev in zunanjih dopolnil, potem pač to ni predmetna dejanskost neposredne realnosti. Enako bi lahko izjavili za onega genija, ki predmetno substanco izrazi zgolj kot subjekt; tudi on realnosti ne jemlje kot tiste, ki ji pripada dejanskost. Sicer pa bi naj nasploh začetno gibanje pojma razumeli kot dejavnost, ki najprej neposrednost pojma odpravi v dejanskost.

         Če bi bila vsa umetnost abstraktnega razglabljanja v tem, da duh izrazi sebstvo v obliki ponazoritev, ki jih nadgradi s komentarji ali pa kakimi spekulacijami, še to ne bi pomenilo, da je s tem prignal na plan tisti način razglabljanja, ki začenja s predmetnim elementom, ki je obstoj bivanja sebi enakosti, s katerim duh postavi sebe kot predmet. Naj omenim, da sem tudi jaz prebral nekaj filozofskih del, razen tega pa že 35 let spoznavam Heglovo filozofijo, ki mi je odkrila, da je treba znati ločiti med resničnim razglabljanjem in abstraktnim razglabljanjem, ki mu manjka notranja nujnost. Hegel nekje zapiše, da »filozofiranje brez sistema izražava neki subjektivni način mišljenja.«
 
Abstraktno-filozofiranje-

Konkretizacija si prizadeva izraziti, da jaz stojim na lastnih nogah in je zaradi tega tudi moja drža pokončna.
 
         Abstraktno razglabljanje, ki bi ga znal izvajati tudi jaz čez opore, pa čez tisto, kar je ta ali oni filozof izrekel in v čem se je motil, ne gre jemati za kako resno razglabljanje. Kajti abstraktno razglabljanje, ki se začenja z odtujitvijo omike ter nadaljuje kot čisti uvid, proizvede le neko sebi enako čisto sebstvo. Tako razglabljanje ima za smoter predstaviti subjektivno mišljenje in tisto, kar je oseba sama kot nekaj drugega. Tako da razglabljanje, ki se konča kot čisto sebstvo osebe ali kot svet omike in se običajno razblini v abstraktne predstave, ki nimajo nobene notranje povezanosti, zanesljivo ne začenja iz postavljene dejanskosti. Ob tem pa naj omenim, da realnosti, ki ne pripada dejanskost, manjka določenost.

         Nekaj malega o tem, kaj se pravi dejansko razglabljati in kaj ilustrirati ono abstraktno razglabljanje, vem tudi jaz. Menim, da sem sposoben ločiti resnično razglabljanje od zgolj abstraktnega razglabljanja. Treba je vedeti, da igra stransko vlogo v abstraktnem razglabljanju norost; to je tista neka vznesenost, ki jo poganja v gibanje oni instinkt uma ali kaka navdušenost, ki naredi to, da duh zgolj izrazi čisto vedenje v obliki abstraktnih izvajanj, s katerimi se da proizvesti odvisnost številnih svetov. Ta odvisnost svetov lahko ustvari pridelek, ki je narejen na način abstraktnega razglabljanja ali na liniji enakosti, ki pa ga lahko duh razširja kot kako razpoloženje na različni material.

         Resnična pojasnila na to, kaj se pravi razglabljati na način elementa vede in kaj izvajati abstraktna razglabljanja, ki se jih zunanje členi v razločke snovi, poda Hegel v prvem delu sistema vede. In če je kdo prepričan, da je treba abstraktnemu razglabljanju priti do dna, potem naj vzame v roke Fenomenologijo duha.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.