Pravega odgovora na vprašanje, kaj je svoboda, na internetu nisem našel. Niti nisem našel nič takega, kar bi svobodo izpolnilo v njeni osnovi in bi bilo pokazano, da je svoboda substanca duha. Na internetu ne boste našli razvitega pojma svobode ali kak dojem svobode.
Zanimivo je, da na internetu ni predstavljeno razmišljanje o svobodi, ki bi ga izpeljal na primer filozof. Filozof bi naj razumel svobodo bolje in tudi vedel bi naj, kje se začenja in kako je mogoče pojem svobode razviti. Danes se o svobodi ne razmišlja veliko, pa se človek vpraša, kdo bi lahko bil razlagalec svobode. In tu se pojavi pravnik, ki bi se naj spoznal na princip svobode. Princip svobode bi naj pravnik dojel, kajti svobodo bi naj vsak dan prideloval in tako tudi utemeljeval. No, kolikor jaz vidim in slišim, pravnik principa svobode še ne zaznava, kajti on verjame v moč abstrakcije in metafizični razum.
Izobraženec nič takega ne kaže, da bi lahko rekli, dejaven je svobodno. To zagotovo ni, kajti, da bil dejaven svobodno, bi moral zapustiti ono navajeno obnašanje vedenja in dojeti, kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Zakaj svoboda je po svojem dojemu vedenje o sebi, ta odnos pa je mogoče dojeti, če začneš spoznavati nastajajoče vedenje. Ono razodeva zlasti to, kako si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je začetek, v katerem duh odpravi sebstvo in ga razvije v proti postajanje. Zakaj (tako Hegel) »Bog je to, razločevati se od samega sebe, si biti predmet, vendar biti v tej razliki naravnost identičen s seboj – duh«.
Naslednji, ki bi lahko kaj povedal o svobodi, bi bil novinar, ki objavlja svoje sestavke v občilih in medijih. A zgleda da tudi novinar ne ve nič povedati o svobodi, saj o svobodi ne piše, vsaj jaz nisem svobodnega pisanja zasledil. Tako da ne morem reči, da se novinar spozna na svobodo in da je dejaven svobodno. Zagotovo ni, kajti če bi svobodo dojel iz temelja, bi se zagotovo hvalil in ljudem naznanil, da obvlada svobodo. Tako pa o svobodi ne govori, kaže pa s prstom na njo, da ljudem pove, da tudi njega mika svoboda.
Kar se torej tiče pojma svoboda, o njem izobraženec ne piše razprav. Če pa že kje omenja svoboda ali izreče kako misel o njej, to nič takega, kar bi osvetljevalo svobodo in tisto drugo, kar svoboda nosi v sebi. Skratka, izobraženec, pa naj gre za politika ali novinarja, še ni začel pogovora o svobodi, ker se ni zmožen odsvojiti. O svobodi ne govori, kajti v njej ne vidi nič takega, kar bi ga dvignilo in bi začutil izkopavanje iz sebstva in njegovo postajanje.
Izobraženec torej o svobodi ne beseduje, ker je prepričan, da jo svojim delovanjem izdihava. Dejstvo pa je, da ni voljan razmišljati o svobodi in tudi ne pokazati, kaj se to pravi biti svoboden in čemu sploh osvobajanje. Danes nesvobodo odlično demonstrira levičar v našem parlamentu, kjer proizvaja obnašanje, kot da svoboda obstaja tam zunaj in se njega ne tiče. A v resnici levičar svobode ne dojema. Tako da tisto naivno napenjanje mišic ni nič drugega, kot bežanje v svet abstrakcij, kjer se levičar dobro počuti. In to vse zaradi tega, ker svobode v njeni osnovi ne dojema, kar pomeni, da se zanaša na prazne besede in abstraktno prepričanje. To napove, da ne obstaja niti najmanjše upanje, da bi levičar začel dojemati sebe iz svoje odsvojitve ali tako, da si odsvoji samega sebe in se postavi kot predmet.
Vprašanje je, kdo v tem svetu kaže, da je dejaven svobodno. To zagotovo ni izobraženec, saj prideluje le abstraktno svobodo. No, na srečo je zdaj čas, ki izpričuje, da je treba spoznavati tudi duha, zakaj človek se je začel izgubljati v abstrakcijah in pojavnem svetu.