Če kdo meni, da je novinar danes dejaven svobodno, se moti. Zakaj delovati svobodno, pomeni proizvajati svobodo na način posredovanja predmetne substance. To stremi reči, da mora realnost substance doseči svojo dejanskost. Zakaj le na ta način je lahko duh dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki v dejanskosti doseže sebi enakost.
Ali je novinar danes dejaven svobodno, to ni težko ugotoviti. Zakaj tisto početje, ko novinar ne pretresa predmetne substance, je subjektivno in svojeglavo. Zlasti je to zaznavno tedaj, ko opisuje in komentira ali celo vsiljuje svoje prepričanje. To nesvobodo prideluje tedaj, ko daje besedo čistemu Jazu in abstraktnemu razumu, ki izdeluje nekakšna nasprotja in tisto, kar so različne možnosti. Te prikaže na ta način, da predpostavi nekaj znanega, temu nasproti pa izpelje abstraktni dojem. In tako pridela abstraktno resničnost njega samega.
Da bi novinar pridelal svobodo in sebe osvobajal od abstraktnega vedenja, mora najprej predmetno substanco skozi njeno gibanje razviti v njeno postajanje. To pomeni, dati substanci njeno določenost v občih momentih. Na ta način ne odmetava svojega vedenja, ampak ga posreduje tako, da substanca zaživi skozi svoje proti postajanje, ki je njen čisti dojem, v katerem doseže svojo dejanskost. Namreč, če se predmetne substance ne posreduje in v njeni osnovi določi, potem novinar ni dejaven svobodno. Še več, potem ni dejaven kot svoboden duh, ki si svoje vedenje najprej odsvoji in ga postavi kot predmet.
Pretehtajte subjektivno naravnanost levičarskega novinarja, ki piše sestavke z namenom, da popljuva namišljenega sovražnika. Ta tako očitno pljuva po nasprotnikih, da človek takoj uvidi, da ni dejaven v interesu predmetne substance. Njegov predmet je namreč čisti Jaz, on sam, ki izdeluje nekakšne čiste svetove, v katerih nastopajo mišljenine ali nedejanske abstrakcije, ki premagajo vsako realnost. Pa je njegov produkt čista abstrakcija sebstva, ki ni nič drugega kot izpeljava lažidemokrata. Kar pove, da se ta duh ne ukvarja s predmetno svobodo, ampak z zvijačami čistega Jaza, ki ne ve, da abstraktna svoboda še ni živa svoboda sama.
Dalje, ko odvisen novinar podarja abstraktne kategorije in nepomembna slepila, je dejaven na način čistega jaza. Tisto, kar izpelje v načinu navajenega obnašanja vedenja ali opisovanja okoliščin, je njegov lasten svet. Tako izžareva, da ga predmetni svet ne privlači, kaže pa tudi, da je dejaven zunanje. Pa od tukaj toliko one prazne refleksije in zunanjega povezovanja abstraktnih predstav, ki pa niso nič drugega kot abstraktne mišljenine, s katerimi sicer pridela številne abstraktne predstave, ne pa predmetnega sveta. Pa mu zato tisto poudarjanje, da je dejaven svobodno, nič ne pomaga, saj dejanska svoboda vključuje nujnost, da izpelje vedenje o sebi na način postajanja predmetne substance. Le na ta način novinar spoštuje duhovni princip, s katerim realizira dejanskost predmetne substance, ki v osnovi preide v nasebno določenost, tj. v svojo sebi enakost ali proti postajanje. To je način, v katerem novinar sebe omeji na določenost predmetne substance, tj. na njeno bistvo.
Naj spomnim: predmetna substanca ni nekaj, kar lahko novinar neomejeno širi, saj ima substanca lastno življenje in mejo v sebi. Zato takrat, ko novinar podarja podobe vedenja, potem pač ne proizvaja gibanja substance. Zaradi tega je bolje, da je pošten do samega sebe in dejaven v interesu predmetne substance. Bolje tako, kot pa da se gre osebno svoboščino, s katero pridela veliko meglenih predstav, ne pa gibanja predmetne substance.