Neverjetno kako lahkomiselno se danes izraža izobraženec do realnega sveta in njene dejanskosti. Poglejte kako realnost dojema na primer novinar, ki realnosti in njene dejanskosti sploh ne čisla. Namesto da prakticira realnost in dejanskost, operira z abstrakcijami vedenja, in to tako, da jih širi in podaljšuje v nasprotne svetove. Tako da tisto, kar je neki njegov pojavni svet onstran, to je abstrakcija sebstva ali skupek odmetanega sebstva. To pa ni realnost in njena dejanskost, ampak tisto čisto drugo njega samega, ki mu je nastalo kot nekaj, kar je njegova zavest odrinila od sebe in je bivanje negacije sebstva.
Poglejte kakšne vse dejavnike uporablja izobraženec za to, da mu nastane osebna predstavitev ali abstraktna podoba sebstva. Ta ni nič drugega kot pojavni svet ali enostranska oblika abstraktnega vedenja, s katero predstavi svoj čisti jaz. Pa je vse tisto, kar mu nastane kot njegov oblikovani svet sebstva, le negibna neposrednost, v kateri ni nič takega, kar bi bila posredovana realnost in njena dejanskost. Skratka, tisto pridobivanje nedoločnega sveta kaže, da izobraženec ni dejaven tako, da bi realnost in dejanskost izpolnil kot nekaj enega.
Poslušal sem filozofa, ki je javnosti prek radia podarjal filozofske neumnosti, tj. nepredmetni svet, ki ga je pridelal tako, da je iz posameznega filozofskega dela iztrgal kako misel, ki jo je komentiral ali celo povezoval s kako mislijo drugega filozofa. In to početje filozofa so na radio objavili kot neko razodetje filozofije, v katerem pa ni bilo govora o predmetu filozofije. S predstavami, ki jih je predelal filozof, je poslušalcem sporočil zlasti to, da filozofije ne doume. Zakaj, ko ni govora o predmetu filozofije, tudi ni govora o bistvu predmeta filozofije. Pa so tista prazna dejanja jezika primeri, ki povedo, da s praznim besedičenjem ne gre odkrivati predmeta filozofije.
Sicer pa izobraženec svojo dejavnostjo kaže, da realnosti in njene dejanskosti še ne jemlje zares. Zaradi tega je njegov svet nedoločen in se konča v govornem dejanju ali dejanjih jezika. O tem govori zlasti tedaj, ko je dejaven na način lahkomiselnosti in hvaliči dejanja jezika. Zato ni čudno, da se velikokrat izpostavi kot reprezentant jezika in sebstva ali kot izobražen neizobraženec, ki odigra svoj svet v govornih dejanjih. V dejanjih jezika najde le samega sebe kot tistega, ki se izgublja v podobe samozavedanja. Hočem reči, v govornih dejanjih je njegovo sebstvo udejanjeno kot nekaj izvršnega. Zakaj sebstvo je svet kot pojavni svet, ki pa seveda ne doseže proti postajanja, ker izobraženec operira z dejanji jezika in abstrakcijami vedenja ter možnostmi, s katerimi premaga svoje sebstvo.
Dejavnost, ki jo demonstrira danes izobraženec, ni vezana na nobeno določno realnost in dejanskost. Izobraženec svoj svet enostavno uresniči čez dejanja jezika ali govorna dejanja, s katerimi lahko pridela številne prazne učinke in tudi prepričanja. In vse to je mogoče odkriti zlasti tedaj, ko izpeljuje brezduhovno sebstvo ali kak svoj interes. No, ne glede na one prazne učinke govornih dejanj, izobraženec se danes zateka k dejanjem jezika in abstraktnemu vedenju, s tem pa k nekakšni zunanji igri besed in misli, s katero se ne da pridelati nič takega, kar bi bil določen realni svet, ki bi v svojem proti postajanju bil dejanski svet.
Dejstvo je, izobražen duh išče zadovoljstvo v govornih dejanjih, v katerih ni najti nobenega postajanja substance. Tisto, kar podarja kot svet, to so le dejanja jezika, nekakšen nenazoren svet, ki ni določen realen svet, ki bi prehajal v svojo dejanskost. V dejanjih jezika pušča svoje razpoloženje kot abstraktno čisto sebstvo, ki je enostranska oblika vedenja.