Ali ni drža duha nenavadna tedaj, ko idealizira sebstvo in uživa svojo zavest. Neobičajno pa je tudi, če človekov svet analizirajo dušeslovci in teoretiki, ki v svojih opredelitvah ne pridejo dalje od neposrednosti. Namreč, ko je določen svet dojet kot nekaj, kar je le za nekaj drugega, in je ves smisel sveta samo v tem, da se ga idealizira in olepšuje, potem je duh dejaven brez cilja. Takšna dejavnost kaže, da je za človeka pomembno samo to, da idealizira svoje vedenje. Potemtakem bi naj bila naloga duha samo še v tem, da pridela neposredni svet in da ga okrasi s svojo domiselnostjo.
Dober primer prizadevanja duha, ko duh poklanja samo neko spodbudnost, sta pokazala ameriška predsedniška kandidata, ki sta vzbujala občudovanje s predstavljanjem mnenj. Tam najdemo le neke spodbude in mnenja, ki prehajajo ali pa ne v slepila. Takšen svet ni nič drugega kot zmešnjava trditev in posameznih mnenj, torej neko početje individua, ki uživa le samega sebe. V taki predstavitvi manjka duh, ki je dejaven s principom in s ciljem, da pokaže, kako dojame razcvet nekega konkretnega sveta. To pač glede na to, da je duh predmet, kateremu pripada dejanskost in obči pojem, ki je tisto absolutno. Duh ima za smoter tisto dejansko, katerega dojem ustreza predmetu. To pa je določen svet, o katerem bi naj stekla beseda kandidatov, kajti kandidata bi naj bila aktivna v interesu stvari.
Duh je nadarjenost, ki ne obstane v neposrednosti, marveč se ponotranji skozi posredovanje, z namenom, da udejanji svojo svobodo. Duh torej ni zgolj idealizem, ki nekaj zagotavlja, temveč je dejavni duh, ki ima samega sebe za predmet.
Ne daleč nazaj smo lahko spremljali olimpijske igre, ki pa so odsevale nekega drugega duha, namreč duha, ki je izžareval dejanskega duha, ker je bil dejaven s principom dejanskosti. Mi vemo, da ni mogoče napraviti dobrega rezultata brez principa in zbranosti duha ter realnosti, kateri pripada njena dejanskost. Tisto, kar je olimpijca uresničilo kot duha, je način, ki uresničuje dejanski učinek, ki je izražena drugo-bitna sila duha. Olimpijec je sijajno predstavil odnos do sebe in tako tudi to, da je duh smotrno početje, v katerem si samega sebe na sebi ustvari. In ravno to smotrno delovanje duha je bilo vedno izraženo v načinu, zakaj le tako si duh samega sebe odsvoji in je na sebi to, kar je v sebi.
Če torej olimpijske medalje ni mogoče doseči brez principa dejanskosti, potem je jasno, da tudi onih dosežkov, ki jih duh izdeluje z besedo in mislijo, ni mogoče doseči brez principa dejanskosti. Se pravi, za duha in njegovo aktivno ustvarjanje bi naj še toliko bolj veljal princip dejanskosti. Zakaj princip dejanskosti ima v sebi to, da duh ni prosto dejaven ali tako, da uveljavlja zgolj svoje misli in vedenje. To želi povedati, da je še kako pomembno, da je duh dejaven v načinu in s ciljem, da ne bi bil na sebi zgolj neka možnost ali nemožnost.
Naj zaključim: duh torej ni zgolj posredovanje posameznih misli, temveč je dejavno prehajanje in postajanje svoje svobode. Cilj duha je, da svoj svet postavi, vse z namenom, da ga določi. Le tako on doseže njegovo dejansko postajanje, ki je najprej čisti dojem.