Videz je, kot da spoznavanje po prepričanju ne podarja pravih rezultatov. Zdi pa se tudi, da duha pri vzpostavljanju idejnega sveta zavaja subjektivna vednost in čisti uvid. Zato je dobro, če duh izhaja iz postavljenega dejanskega sveta, tj. iz čistega pojma. To stremi reči, da se duh naj ne bi predajal zunanji igri abstrahiranja, temveč postajanju obče ideje. Zakaj neposredni svet ima svojo resničnost v proti postavljenem svetu ali svojem nasprotju.
Aktivnosti duha kažejo, da mu ni umevna obča ideja EU kot postavljen čisti pojem. Ta je sicer nekako postavljen, vendar ne tako, kot kaka določno vzpostavljena obča ideja, katere dejanskost sestoji v določanju občega. Videz je, da duh na ravni obče ideje EU ni toliko naredil, da bi lahko rekel, čisti pojem EU je vzpostavljen. Kajti tisto, da duh ne ve, kako razvijati idejo EU, to nekako naznanja, da je duh premalo dejaven na ravni obče ideje EU ali na vzpostavljanju čistega pojma EU, ki je tisto brezpogojno in svobodno.
EU ima dejanskost samo v svojem pojmu. Zato se duh naj ne bi prilagajal pojavnemu svetu ali oni čisti vednosti. Stvar duha je, da vzpostavi občo idejo, ki ji pripada nasprotje kot razloček ideje. Tako se duh sooči s polnostjo ideje in tistim drugim, s katerim je izraženo to, da notranje postavlja vnanje.
Vsekakor je tu čas, ki izžareva, da ne gre izpeljevati idejo EU tako, da nakazuješ neke aktivnosti čez denarna sredstva, pri tem pa sovisnosti obče ideje EU ne spoštuješ in se greš tisto neko navdahnjeno izmenjavanje misli. Namreč, ta čas ima v sebi imperativ, da se vzpostavi čisti pojem obče ideje EU in tako osnovo, na kateri je edino mogoče razvijati idejo EU. Se pravi, če želimo živeti po načelih duha, potem je nujno, da se izhaja iz postavljenega čistega pojma, ki je enostavni odnos proti sebi. Moja hipoteza je, da je nujno delovati s principom, da bi se idejo EU lahko izpeljevalo v višja določila. Kajti edino to, da se spoštuje občo idejo EU kot vzpostavljeni čisti pojem, zagotavlja skladen razvoj. Čisti pojem je namreč način, ki vzpostavlja odnos do sebe in do substance. Zakaj tisto sklicevanje na vedenje kot tako in prepričanje, da kapital zmore vzpostaviti občo idejo, ni resnično prizadevanje.
Duh mora upoštevati dejstvo, da je ideja EU enotnost čistega pojma in realnosti. Svet ideje namreč ni zgolj pojavni svet, temveč je nekaj prvega in potem tudi tisto drugo kot proti postavljeno, ki izhaja iz prvega. To je odnos proti sebi, ki vedno znova postavlja idejo. Čisti pojem je osnova in je tista določenost, ki je ne gre prezreti. To pomeni, da ima duh nenehno v vidu občo idejo EU in refleksijo, ki se vede kot notranja in ni nekaj formalnega. Se pravi, obča ideja EU naj obstaja kot absolutna osnova, ki vsebuje določilo sebe vednosti. To je nujnost, ki idejo ohranja v njenem odnosu do sebe. Sicer pa čas zahteva, da je tisto obče, ki je duša konkretnega, odnos proti samemu sebi. To izhaja tudi iz tega, da je duh dosegel razvojno stopnjo, ki naznanja, da ni mogoče več potovati zunaj logične sovisnosti sveta. In zaradi tega bi naj bil duh dejaven s principom ali tako, da bo obča ideja EU izražena kot smotrno početje, kar je manifestiran odnos kot svobodna moč ideje, odnos občega proti različnemu, ki je razvita totaliteta postajanja čistega pojma.