O dveh filozofskih sistemih

Written by Jože Požar on 30 avgusta, 2015 – 5:59 dop -

         Nekaj dni nazaj sem bral Sistem transcendentalnega idealizma, ki ga je spisal filozof F. W. J. Schelling. Pri tem me je zanimala predvsem razlika med Heglovim sistemom in Schellingovim sistemom. Ob tem pa moram reči, da dveh sistemov sploh ne gre primerjati. Po mojem mnenju Schellingov Sistem transcendentalnega idealizma ni izpeljana ideja, ampak je to samo način izvršitve transcendentalnega idealizma. Namreč Heglov Sistem vede pokaže, da je sistem razviti pojem ideje, ki kot sistem samega sebe najprej vzpostavi kot absolutno določenost. Se pravi, sistem samega sebe vzpostavlja skozi notranje gibanje, ki je enostavni odnos proti sebi. Rečeno drugače, sistem ima svoj začetek v metodi, ki je tista enostavna in obča določenost, ki je ujemanje pojma in njegove realnosti. To pa je postavljeni čisti pojem, ki je duša Heglovega sistema, v katerem ideja postaja na svojem začetku kot obča ideja; postajanje občega v njeni formi je metoda, v kateri notrina stopi sama sebi nasproti kot enakost s seboj. Se pravi, razdvajanje pojma vzpostavi predmetni element, skozi katerega neposredna realnost doseže svojo proti postavljeno dejanskost, ki je čisti dojem.
 
Dva-sistema

Absolutna ideja je edini predmet in vsebina filozofije, zapiše filozof G. W. F. Hegel. Ideja je torej napredovanje začetka, ki je določanje občega; tako je prvo ohranjeno v drugem. Drugo je oblika čistega dojema, ki je ujemanje pojma in njegove realnosti.
 
         Ob branju Schellingov Sistem transcendentalnega idealizma sem ugotovil, da filozof svoj sistem gradi na nasprotju subjektivnega in objektivnega. To nasprotje je tisto, ki pove, da je tudi Schelling izpeljeval svoj sistem skozi ujemanje objektivnega in subjektivnega, vendar pa drugače od Hegla in brez predmetnega elementa ali metode. Namreč Schellingov sistem nima v sebi tistega logičnega gibanja, ki ga Hegel izvaja skozi predmetni element. Zato menim, da Schellingov Sistem transcendentalnega idealizma ni izpeljana ideja, ampak je idealizem, katerega notranja nujnost ni pokazana skozi princip, v katerem tiči interes stvari. Namreč duh, ki je dojel Heglov Sistem vede, lahko ugotovi, da je predmetni element obstoj bivanja sebi enakosti. To želi poudariti, da je Heglov Sistem vede izpeljan pojem ideje, katere notranje postajanje je najprej postavljeno absolutno nasprotje (prvi del sistema), s katerim je vzpostavljena bit ideje; se pravi, absolutno vedenje je predpostavka sistema ali osnova drugega dela Sistema vede, ki ima naslov Znanost logike. Heglov Sistem vede torej najprej izpelje predmetni element, skozi katerega duh sebe postavi kot predmet. Tega vzpostavljanja pa ni možno zaznati v Schellingovem sistemu, kjer je na delu bolj zunanje prepletanje vsebine.

         Moje branje in razumevanje Sistema transcendentalnega idealizma se je izšlo v vprašanje, kaj imata skupnega oba filozofa. In tu moram reči, da samo to, da oba filozofa izhajata iz nasprotja. Nasprotje je tista postavljena osnova, s pomočjo katere oba ekstrema izvajata medsebojno gibanje, katerih smoter je sredina. »Živa substanca je bit, ki je v resnici subjekt, ki je v resnici dejanska«, zapiše Hegel. Zapiše pa tudi, da je jaz gotovost samega sebe, tisto najbolj konkretno zavedanje samega sebe kot neskončno raznolikega sveta; zaradi tega jaz stopi v zavest kot abstraktni jaz. Hegel poudari, da se brez tega objektivnega gibanja subjektivna vednost kaže kot samovoljno stališče, ki ne premaga nasprotja; zavest ostane ujeta v pojavnost.

         Na koncu naj omenim, da sistem, ki ne predstavi poti, izreka bit, je le neka zunanja dejanskost. Zakaj sistem je najprej postavljeni čisti dojem, enostavni odnos proti sebi, ki je izpeljana bit, torej pojem, ki sebe pojmuje. Kajti čisti pojem je obča ideja, tisto notranje predstavno.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O dveh filozofskih sistemih

Sorry, comments for this entry are closed at this time.