O elementu vedenja

Written by Jože Požar on 30 marca, 2013 – 2:10 pop -

         Opozoriti na element vedenja, pomeni vzbuditi pazljivost do narave vedovne metode. Narava vedovne metode nam namreč odkriva skozi odsvojitev duha in razdvajanje notrine kot notrine, predmetni element, “s katerim se izpostavlja le čisto vedenje sebstva o sebi.”

         Fenomenologija duha je še posebej zanimiva po tem, ker filozof Hegel v njej izpeljuje pojem zavesti, samozavedanja, uma, duha in religije. S tem pa element vedenja ali samo naravo metode logike. Heglov sistem vede vsebuje nastajajoče vedenje, ki se v fenomenologiji začenja z notranjim gibanjem zavesti ali z gibanjem notrine kot sebstva. Kajti to odrivanje notrine od same sebe, postavi nasprotje kot čisto sebstvo. To protipostavljeno je istoimensko in sebienako, je svoboda kot princip duha, ki vzpostavi element vedenja. Seveda pa tega notranjega gibanja ni mogoče z očmi zaznati kot predmetni element, kajti notrina, zapiše Hegel, je v prikaznosti vedno nevidna. To pa ne pomeni, da si predmetnega elementa ni mogoče predstaviti, na primer, kot razvejano drevo. V tej podobi prehaja notrina debla v razvejanost; to torej vzpostavi popolno notrino v njenih občih momentih. In to bi bil za našo predstavo element vedenja, s katerim je vzpostavljena notrina kot notrina, ki sebe odrine v svoje obče momente. V tej predstavi pa je mogoče prepoznati tudi odsvojitev duha kot absolutni dojem.
 
Praznoverje-v-abstrakcije-3

Moč duha je v tem, da naravno sebstvo postavi kot dojem vedenja
 
         Ko govorim o elementu vedenja, se seveda zavedam, da z abstraktno predstavo ali razvejanim drevesom, nisem ne vem kaj pokazal. No, ne glede na to, menim, da ta moja predstava ne more škodovati duhu, saj poskušam s prstom pokazati zgolj na one obče momente nastajajočega vedenja, o katerem se danes le redkokje kaj pove. Namreč, element vedenja je tisti, ki vzpostavi notrino ali samozavedno notrinskost, ki svojim gibanjem sebe razraste v obče momente. Za primer, reč kot reč je vzpostavljena skozi notrino in to vzpostavljanje notrine je tista enostavna neskončnost ali njena sebienakost. Tista neposrednost reči, ki še nima svoje notrine razvejane v obče momente, torej sebe odpravi ali se razveja v protipostavljeno notrino reči, v nasprotje, ki je njena sebienakost. Razdvojena reč, na čisto notrino in tisto začetno ali trdo notrino, je predmetni element, v katerem je notrina kot taka vzpostavljena kot obče čutne zagotovosti. In to razdvajanje notrine reči v svoje nasprotje, vzpostavi element vedenja, s katerim je reč obogatena za njeno sebienakost, zavest pa za določitev njenega samozavedanja.

         Hegel zapiše, da je svoboda določena, da se razvije v predmetnost. Torej se svoboda ne začenja s kako takojšnjo refleksijo na naše vedenje kot tako, temveč z vzpostavljanjem našega naravnega sebstva ali predmetnega elementa, ali, z repulzijo one notrine, ki se skozi gibanje  vzpostavi kot drugo nje same. In to vzpostavljanje predmetnega elementa kot razdvajanje notrine, je čisto vedenje sebstva o sebi in je odsvojitev duha, ki sebstvo postavi kot predmet.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment