O filozofiji nastajajočega vedenja

Written by Jože Požar on 20 maja, 2018 – 6:45 dop -

Če smo filozofijo razumeli toliko, da zdaj vemo, kaj je njen predmet, potem stopimo na začetek nastajajočega vedenja, da vidimo, kako to duh vzpostavi sebstvo skozi princip čistega vedenja. Zakaj princip je vedenje samega sebe, da je sebstvo nujno vzpostaviti kot drugo-bit, ki je enakost s seboj. Na ta način je doseženo bivanje čistega vedenja v svojem nastajanju. To je vedenje sebstva v svojih občih momentih, potemtakem podoba zavesti sploh, ki je proti postavljeni čisti dojem ali vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. V tej razumni obliki je duh sebstvo in duh, kajti on postane samemu sebi neko drugo.

Po moji zaznavi je nastopil čas, ko bi naj duh začel preučevati filozofijo nastajajočega vedenja, ki jo je razvil v prvem delu sistema vede (Fenomenologija duha) filozof G. W. F. Hegel. Naj to zahtevo časa osvetlim tako: ker je sodobna umetnost že začela raziskovati sebstvo, se bi naj temu raziskovanju pridružil tudi filozof. Tako bi umetniki in filozofi raziskovali isto stvar, tj. notranji svet. Hočem reči, raziskovanje notranjega sveta bi najbrž postalo bolj zanimivo, kajti tako bi na eni strani filozofi in na drugi strani sodobni umetniki pridelali več dejanskega sveta o gibanju sebstva ali o duhu v njegovi pojavnosti.
 

Nastajajoče vedenje je gibanje sebstva, s katerim duh dela sebe predmetnega. To je duh, ki se v elementu vedenja prikazuje zavesti v obliki predmetnosti. Tako je vsebina predstavljanja absolutni duh, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, v drugo-biti je duh pri sebi. Zakaj to gibanje sebstva je zaključeno s postavljenim elementom vedenja, ki je čisti dojem v pomenu vzajemnega učinkovanja sebstva s seboj.
 
Raziskovanje filozofije nastajajočega vedenja se začenja z vzpostavljanjem biti, tj. z dojemanjem elementa vedenja, s katerim duh vzpostavi obče momente ali drugo-bit sebstva. Zakaj sebstvo odpravi sebe, da doseže čisti dojem ali tisto drugo negativno svoje narave, ki preide v razvejano obliko občih momentov; tako je narava sebstva najprej znana kot gibanje notrine, s katerim se začenja znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Pri tem pa je odločilno naglasiti, da je smoter tega raziskovanja samo v tem, da duh razume, kako vzpostaviti čisto vedenje v načinu gibanja sebstva, skozi katero je vzpostavljena notrina v njenem nasprotju. To je tisto vedenje, ki odkrije, kako si duh odsvoji svoje sebstvo čez element vedenja. Zakaj sebstvo s svojim gibanjem doseže drugo-bit in se ohrani v svoji sebi enakosti. Povedano še tako, neposredno sebstvo preide v svoje proti postajanje, ki se kot notrina razveja v dejanske obče momente ali svojo sebi enako čistost, ki je čisti dojem.

Bistvo filozofije nastajajočega vedenja ni v tem, da pokaže vsebinsko gibanje substance, ampak da odkrije, kako duh vzpostavi svoje brezduhovno sebstvo skozi nasprotje, s katerim je postavljen odnos notrine do sebe. In da bi ta odnos razumeli je koristno biti pozoren na gibanje substance, tj. nastajajočega vedenja, ki ga filozof Hegel genialno razcveti v prvem delu sistema vede. Torej, filozofija nastajajočega vedenje nam odkrije, kako duh vzpostavi svoje sebstvo v načinu elementa vedenja. Rečeno še tako, element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi, je odnos proti sebi kot postavljen odnos nastajajočega vedenja, s katerim je dosežena enakost sebstva s seboj; duh postavi sebe kot predmet.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O filozofiji nastajajočega vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.