Ker sem jaz občudovalec Heglove filozofije, ni čudno, če si tu in tam kak svet nastajajočega vedenja ogledam od blizu. To pa zato, da vidim, kako si izobražen duh odsvoji sebe samega. Glede njegove odsvojitve lahko rečem, da še nisem zaznal prizadevanja duha, v katerem bi bil dejaven s principom, tj. tako, da si sebe odsvoji kot predmet. Verjetno zaradi tega, da ohranja kontinuiteto priljubljenosti, ki jo utrjuje skozi odtujitev izobrazbe. Namreč izobražen duh očitno izžareva, da se najbolje počuti takrat, ko odtuji vedenje kot tako in je zunaj sebe abstraktni svet izobrazbe. To je tista čista zavest, ki stopi v bivanje kot svet izobrazbe, ki je sebi enaka čistost, tj. odtujena izobrazba kot čista dejanskost. Ona je tisto njegovo kot neka naključna vsebina ali gotovost zavesti kot čista omika.
Kaj določa izobraženega duha? Njegova izobrazba, ki ga vsepovsod spremlja kot kaka varuhinja učenosti in izpovedovalka gotovega sveta, ki domuje v globinah njegovega sebstva. In zares, kadar je dejaven kot interpret svoje izobrazbe ali znanja, takrat izbije na dan čista moč vedenja kot resnična izobrazba. In ta moč izobrazbe je izražena kot poštena zavest, ki si je odtujila podobo čistega sebstva. Hočem reči, tisto odtujeno in neposredno sebstvo kot čisto sebstvo je neposredna odtujitev njegove izobrazbe, ali, to je izražena moč nad sebstvom.
V interesu izobraženega duha je, da odigra dominacijo izobrazbe. Izobražen duh še zgleda ni doumel, da odtujitev sebstva ni absolutna odsvojitev. Za popolno odsvojitev je potrebno vzpostaviti sebe kot predmet, če duh resnično želi postati sebi drugo, tj. dejanskost ali absolutni dojem, ki je resnična podoba duha.
Naprej, tisto odtujeno sebstvo je čista sebe vednost, s tem je pomenljivo tudi to, da se duh ni odsvojil kot predmet. Odtujeno sebstvo je namreč predstavljena moč izobrazbe ali predstavljeno naravno sebstvo osebe. In to naravno sebstvo je mogoče prepoznati kot zavest, ki ima resničnost v čisti abstrakciji. S tem je izpolnjen tale razloček: čisti jaz je bivajoči jaz, ki je sebe samo vedoče vedenje kot tole sebstvo. In to bivanje čistega sebstva naredi to, da samozavedanje stopi v eksistenco kot substancialna svoboda. Tako je duh v svoji odtujitvi sostvujoče sebstvo, ki je tisto obče in sebi enako vedenje kot izražena moč izobrazbe.
Dejavnost izobraženega duha izžareva kot neki neposredni svet ali kot čisti svet sebstva. Zato ni nenavadno, če se mediji večkrat kritično izrečejo o svetu izobraženega duha, ki je običajno neopredeljiv. Zakaj tisti neposredni svet eksistira kot neizpolnjena abstrakcija. Ona izdihava moč njegove izobrazbe. Namreč izobražen duh se ne ohranja v razmerju do drugega, ampak kot neko početje zavesti v sami sebi. To je aktivnost zavesti, s katero odtuji sebstvo kot tako, ki je neko odtujeno vedenje kot predstavljena oblika samozavedanja. To je svet sebstva, ki se je uresničil kot primerna predmetna občost. Kar seveda ni nikakršna odsvojitev duha, ampak zgolj odtujitev, v kateri dobi svojo dejanskost njegova izobrazba. Še precej več, ta odtujitev ni nobeno postajanje duha, ampak samo oblika odtujitve, skozi katero izobraženi duh idealizira svojo izobrazbo. To je svet kot enostavno sebstvo ali bivajoči svet izobrazbe, ki je kot svet tisto čisto vedenje samega sebe.