Ko izobražen duh svoje svobode ne določa iz postajanja predmetne substance, hvali čisti jaz in čisto vednost kot tako ter možne svetove. To je oblikovanje misli, s katerimi veliko pove o razsežnosti abstraktnega vedenja in sveta, ničesar pa o tem, kako sebe odpušča in osvobaja. O svobodi le redko kje izreče kakšno besedo, ker jo najbrž ne dojema iz postajanja, tj. iz posredovanja substance. Menda ceni samo svoje znanje, iz katerega da je mogoče izpeljati različne svetove, ki da so izraženi svobodno, pa čeprav substanca ne doseže proti postajanja in ne preide v nič sebi drugega. Pomembno pač je, da je dejaven kot duh, ki želi premagati sebe in se drugim predstaviti kot izobražen in svoboden človek. Zakaj izobražen duh bi naj bil dejaven svobodno, saj svojo izobrazbo dojema kot abstraktno moč, pa je jasno, da bi naj proizvajal tudi svobodo. A izkušnja kaže, da svobode ne dojema natančno, ampak tako, da izpelje nepretrganost svoje izobrazbe in kako učinkovanje znanja s seboj.
Če izobražen duh ne bo ničesar naredil za to, da dojame svobodo iz gibanja substance, bo o svobodi tu in tam kaj izrekel, udejanjil pa je ne bo. Zaradi tega bi naj svobodo spoznaval iz svoje odsvojitve, in to na tak način, da svoje vedenje postavi kot predmet. Zakaj svoboda je substanca duha, gibanje, v katerem doseže drugo same sebe, kajti le tako je v temelju določena. Potemtakem, da bi spoznaval svobodo v svoji odsvojitvi, ki je način osvobajanja, je nujno, da spozna, kako si sebe odsvoji. Brez tega ni mogoče dojemati svobode, kajti tista abstraktna svoboda v misli in predstave še ni resnična svoboda. Zato je nujno svobodo spoznavati iz temelja, kajti ona je po svojem dojemu vedenje o sebi, kar hoče reči, svoboda predpostavlja, da duh sebe določa in se razvije v predmetnost.
Duh, ki meni, da je dejavnost čistega jaza že izpolnjena svoboda, ne dojema svobode iz gibanja predmetne substance, ampak kot izraženo umno voljo. To pa ni dejaven živi duh, ki udejanja tisto umno v obliki postajanja, v katerem je sebstvo kot čisto sebstvo samemu sebi enako vedenje. Zakaj svoboda ni to, da nekaj končnega spoznamo kot eksistenco občega. Na ta način se duh ne razlikuje od sebe, kajti proti postajanja ne doseže in zato tudi ni identičen s seboj. Duh je namreč to, da preide v ločitev svojega predmeta in neposrednega bivanja. Zakaj le tako se zoperstavi svoji naravi; to pa premaga tako, da neposredno realnost preseže in jo postavi kot proti postavljeno dejanskost.
Filozof Hegel zapiše: »lastnosti duha obstajajo le po svobodi. Svoboden sem, če sem pri samem sebi«. Tako da ono gnanje z znanjem in refleksijo razuma, ki da je sposobna pridelati svobodo duha, ni dejavnost, ki bi pridelala svobodo v predmetni obliki ali njenem postajanju. Hočem reči, svobode ne gre pridelati tako, da duh ničesar ne določi. Niti tako, da kakšno primerno izrečem o sebi. To poenostavljanje svobode na izrečeno misel, to še ni udejanjena svoboda. Ta ima namreč v sebi to nujnost, da jaz izpeljem gibanje in postajanje substance. To je pogoj, da bi pridelal kaj umnega. Namreč svoboda ima v sebi nasprotje, katerega ena stran je Bog, druga pa subjekt.
Filozof Hegel je zapisal tudi to: »če duh ve, da je svoboden, je to nekaj drugega, kot če tega ne ve, je suženj in zadovoljen s suženjstvom, in ne ve, da se suženjstvo ne spodobi.« Potemtakem je svoboda edini smoter duha, kajti ona je zakon postajanja, ki ima v sebi to, da substanca preide v svoje drugo. To je način, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje ali nasprotje. In to je element vedenja ali princip, s katerim duh svoje vedenje vzpostavi kot čisto sebi enakost. To je torej bistvo svobode in to je tisto, kar udejanja svobodo. Poudarimo, svoboden sem, če sem pri samem sebi. Zato je igra abstrakcij in izražena samovolja čistega jaza neka dejavnost, ki predmetne substance ne vzpostavi v njeni osnovi ali razdvojenosti; kar pove, ko duh ni dejaven svobodno, saj svojega vedenja ne vzpostavi kot predmet. In tako ni težko ugotoviti, da ono naglaševanje, da je človek svoboden, ni nič umnega, kajti da bi bil svoboden je nujno da sebe ve kot svoj predmet. Edino tako je dejaven svobodno, kajti svoboda je substanca duha, ta pa ima dejanskost v gibanju in proti postajanju.