O lepoti filozofije, ki jo prikazuje prva vede filozofije

Written by Jože Požar on maj 5, 2019 – 6:13 dop -

Če si kdo predstavlja lepoto filozofije kot globoko premišljanje o nečem, ki prosto prehaja v nekaj drugega in čistega pojma predmetne substance ne doseže, potem lepote filozofije še ni spoznal. Potem je nujno, da začne brati prvo vedo filozofije, kjer bo spoznaval nastajajoče vedenje. Tam bo izkusil najvišje lepote duha, in sicer kot gibanje sebstva in postajanje, s katerim duh stopi v razmerje do samega sebe. To je tista dejanska lepota, ki jo vzpostavi gibanje notrine skozi njeno razdvajanje ali proti postavljanje. Za predstavo razdvajanja vzemimo formo drevesa, ki kaže skozi razvejanost enostavni zakon neskončnosti, ki je sebi enakost. To je tista naravna lepota istoimenskega, s katero je dosežena drugo-bit.

Ko govorim o lepoti filozofije, imam v mislih gibanje substance in njeno razdvajanje, s katerim doseže substanca svoje nasprotje. To je lepota, ki jo ustvari začetno gibanje notrine, s katerim notrina doseže svoje nasprotje, kar ni nič drugega kot oblika enostavne neskončnosti ali svet proti postavljen v enem, tj. v svoji določenosti. In ta določenost notrine je dejanskost, s katero doseže notrina svojo izpolnitev, ki je sebi enakost kot nanašanje na sebe. To bi bila začetna in iz sebe razvita lepota istoimenskega, ki skozi gibanje notrine vzpostavi drugo-bit. Zgornje je seveda moja enostavna predstava gibanja nastajajočega vedenja, ki ga Hegel razvije v prvi vedi filozofije ali prvem delu sistema veda.

 

Lepoto filozofije ne gre iskati v abstraktnem intelektualizmu. Prav tako je treba reči, da interpretiranje vedenja in učeno rezoniranje, ki ima za rezultat resnico kot najstvo, ne gre jemati kot filozofsko lepoto. Svet, kolikor ni določen na sebi ali v drugo-biti, je abstraktni svet. Filozofsko lepoto lahko ustvari duh skozi gibanje predmetne substance, s katerim je dosežena substancialna polnost ali sovisnost nasprotja. Zato je dobro, da duh odkriva lepoto filozofije skozi gibanje nastajajočega vedenja, zakaj svet ima svojo dejanskost najprej v samem sebi, in to kot proti postavljanje istoimenskega, tj. v eni enotnosti, ko je na sebi samem enostavna neskončnost.

 

Moja predstava poskuša doprinesti k temu, da bi duh skozi njo zaznal ono občo lepoto prve vede filozofije, ki jo filozof Hegel natančno izpelje v podobah, ki jih je treba velikokrat znova in znova prebrati, da bi človek dojel predmetni element ali zakon dovršen do nujnosti. Namreč v prvi vedi filozofije filozof Hegel prikazuje gibanje istoimenskega, ki doseže razloček na sebi samem. Da pa bi duh to gibanje substance dojel, mora razumeti njeno razdvajanje v elementu vedenja, v katerem »najde vedenje samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu«. Namreč ta enostavni princip je vzajemno učinkovanje s seboj, v katerem je dosežena enotnost izvorno določne narave. Tu naj dodam še naslednje: z vzajemnim učinkovanjem je doseženo to, da sta drug za drugega nasprotna. Zakaj to je gibanje, s katerim je dosežena popolna notrina in notranji razloček.

Filozofsko lepoto izžareva najprej gibanje sebstva, ki se kaže kot enostavna neskončnost ali kot absolutni dojem. To je razvejana notrina, ki doseže svoje nasprotje ali drugo-bit, kar je sebi enakost ali enostavna neskončnost. Na ta način je doseženo to, da je vzpostavljeno zrenje notrine v notrino. Kar je prvo, je ravno tako drugo; ta dva ekstrema sta eden od drugega.

In tako sem, vsaj tako upam, izpeljal predstavo o tem, kje začeti odkrivati lepoto filozofije. Ta se začenja z gibanjem sebstva, ko se sebstvo odrine od sebe in nastane razdvajanje, s katerim je doseženo postajanje obče sebevednosti v nasprotju.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O lepoti filozofije, ki jo prikazuje prva vede filozofije

Sorry, comments for this entry are closed at this time.