O logiki, ki ni nobena logika

Written by Jože Požar on 31 januarja, 2016 – 7:31 dop -

         Da se danes poveličuje zgolj izobrazbo in abstraktno vedenje, imajo zasluge natanko tisti, ki so si pridobili izobrazbo in so prepričani, da je gola izobrazba tista, ki poklanja sposobnost logičnega razmišljanja. A za kaj takega je koristno najprej razumeti predpostavko logike (to pa je Fenomenologija duha, ki jo je napisal Hegel), da da bi bil človek sposoben vzpostaviti samega sebe kot duha. Tako da izobražen človek, ki v svojem prizadevanju odmetava abstraktno vedenje in svobodne misli, s katerimi izreka le nekaj občega, ni dejaven dosledno. On namreč izžareva zlasti to, da stopica na mestu in zrcali svojo izobrazbo, ki pa ni nič drugega kot neposredno abstraktno vedenje. To stremi reči, da uveljavlja samozavedanje ali neposredno razumnost, ki pa ne prehaja v nič sebi drugega.

         To, da je izobraženec danes prosto dejaven in da ne spoštuje postavljenega čistega pojma, nam odkriva, da uresničuje samega sebe kot osebo. To pa pomeni, da mu ne gre za stvar ali predmetno substanco, ki začenja svoje življenje v postavljenem čistem pojmu. Čisti pojem je namreč merilo vedenja, ki razodene, ali je predmetna substanca razvita v svoji osnovi. Kajti ko se predmetna substanca ne prikazuje v svojem notranjem gibanju, potem je pač duh prosto dejaven in sebe ne postavi kot predmet.
 
Nasprotna-dejanskost-

Filozof G. W. F. Hegel v Znanost logike (3) zapiše nekako tako: Priznati se mora, da se nima najmanjšega pojma o jazu, niti o čem drugem, celo ne o samem pojmu, kolikor se ne pojmuje in kolikor se obstane pri prosti predstavi.
 
         Veliko primerov subjektivne dejavnosti najdemo v praksi življenja. Tam odkrijemo tudi mrtve stvari, ki so obtičale na samem začetku ali v abstraktnih predstavah, ker niso bile izpeljane kot sebi proti postavljene ali kot tiste, ki s postavljenim nasprotjem dosežejo svojo sebi enakost. Dober primer lahkomiselne logike so begunci, ki so svojim gibanjem proizvedli mnoge predstave in bojazni v glavah tistih, ki bi naj čisti pojem begunci vzpostavili, a ga niso. Pa je zaradi tega ta pojem dobil na sebe neko abstraktno vsebino, ki mu po njegovi substanci ne pripada. Namreč, postavljena žica na meji bi naj bila rezultat, ki so ga diktirali begunci s svojim množičnim prehajanjem čez meje. A v resnici tista žica na meji nima nič skupnega s pojmom begunci, saj meja ni nič takega, kar bi bila vsebina pojma begunci. Postavljena žica na meji je opredelitev tistih, ki so iz svojih predstav izpeljali neko neposredno dejanskost, ki pa ni dejanskost pojma begunci. Skratka, to mešanje predstav o beguncih in predstav o meji, je izvrglo žico na meji. To pa je ravno tista pomenljivost, ki odkrije, da se ni delovalo po pameti božji ali na način vzpostavljanja čistega pojma.

         So primeri, ki jasno kažejo, da ni mogoče logično delovati tako, da zunanje povezuješ abstraktne predstave. Kajti tisto, kar podžiga nelogično dejavnost, to so ravno abstraktne predstave. Zato je nujno, da se izhaja iz postavljene osnove pojma, v kateri je zaobjeta vsa realnost in njej pripadajoča dejanskost. To pa je tisti element vedenja, s katerim je postavljena razdvojenost pojma ali njegova objektivnost kot enakost s seboj.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O logiki, ki ni nobena logika

Sorry, comments for this entry are closed at this time.