Mogoče pa bo pojem ideelno (filozof Hegel ga razvije v drugem delu Sistema vede ali prvi logiki) pomagal razumeti element vedenja, ki je obstoj bivanja sebi enakosti, v katerem dojem in predmet drug drugemu ustrezata. To je element, s katerim je postavljen abstraktni odnos pojma proti sebi, ki je realizacija pojma obče. Zakaj tisto enostavno obče pojma je proti odnos proti samemu sebi. Tako se pojem postavi kot drugo samega sebe.
Pojem ideelno bom tukaj poenostavljeno predstavil. Najprej, ideelno je zgolj nekaj končnega v neskončnosti. Zaradi tega je treba pojem ideelno razumeti kot za-enost, ki izraža, kako je končno v svoji neskončnosti. Zakaj ideelno (tako Hegel) je končno, kakor je v resnični neskončnosti – kot določilo, vsebina, ki je razlikovana, vendar ni samostojna, ampak je obči moment. Z ozirom na realnost in njeno idealnost se to nasprotje končnega in neskončnega dojema tako, da končno velja za realno, neskončno pa za ideelno. Zaradi tega se tako tudi pojem obravnava kot ideelen; kajti ideelno je nujno za-eno.
Človek idealizira svoje sebstvo, da bi postavil odnos zasebnosti do samega sebe. Zato je pomembno, da je dejaven s principom Enega. tj. v načinu. Kajti (tako Hegel) tisto, kar imenujemo ideja, to je ravno to, da je Bog in narava njegove volje Eno.
Dalje, Hegel zapiše, da je omikani človek tisti, ki ve svojemu početju vtisniti pečat občosti. Omikani človek bi naj izhajal iz neposredne enotnosti biti in negativuma, ki sta kot razvita enost razločevana drug od drugega. Kar je pravzaprav zakon elementa vedenja, v katerem je skozi enostavno neskončnost ali ideelno zakon dovršen. Filozof Hegel ugotavlja, da je enostavno zakona ideelno, ki je tisto sebi enako ali istoimensko. To torej, kar se podvoji in je enostavna moč enega, to je zakon predmetnega elementa. To je način, v katerem pride do razdvajanja substance ali do razločka istoimenskega. In tukaj naj dodam še eno Heglovo določitev, v kateri je poudarjeno tole: Zadnja podoba duha je absolutno vedenje, to je sebe v duhovni podobi vedoči duh ali dojemajoče vedenje, katerega resnična je podoba gotovosti samega sebe; to pa je podoba vedočega duha v obliki vedenja samega sebe. Tako se duh v predmetnem elementu prikazuje zavesti.
Ideelno je torej tisto, kar je v predstavi nasploh, tj. v pojmu. Zavest na ta način sodi v pojmovnost; po eni strani ve za zunanji predmet, po drugi strani pa je za-sebe; predmet ima ideelno v sebi. To stremi določiti, da je končno v svoji enotnosti z neskončnim na način ideelnega. Kar pomeni, da tisto, kar je ideelno, je tudi nujno za-eno. Hegel to nujnost odkriva takole: jaz torej, duh nasploh ali Bog so ideelni, ker so neskončni; toda kot ideelni – kot za sebe bivajoči – niso različni od tistega, kar je eno. Zato so samozavedanje, duh, Bog ideelni – jaz je jaz, toda vsak od obeh je le za-eno.
Zgornjim sem poskušal opozoriti, da je pojem ideelno vezan na zaenost, kajti on izrazi, »kako je končno v svoji enotnosti z neskončnim ali kot ideelno.« Povedano še tako: ideelno je nujno za-eno, kajti ideelno je ena konkretna celota.