O pomanjkljivem odpravljanju pojma

Written by Jože Požar on 6 maja, 2012 – 7:00 dop -

         Kadar pojem ni posredovan sam s seboj, ali, kadar pojem v svojem nasprotju ni določno postavljen kot čisti pojem, potem na njem ni predstavljena občost pojma. Enak rezultat dobim tudi takrat, ko neposrednost pojma odrinem od sebe kot neko končno vsebino. Takšno nedoločno predstavljanje pojma, kjer ne gre za postavljeni čisti pojem, ampak za predstavitev mojega znanja, je danes dominantno. Tisto namreč, kar je moje posredovano znanje, ki je neka končan vsebina, jaz enostavno odmečem v neki obstoj, ki pa ni določno postavljeni čisti pojem. Prazno odpravljanje pojma, v katerem jaz odrinem od sebe moje abstraktno znanje, me pravzaprav opozarja, da jaz čistega pojma sploh ne jemljem po njegovi čisti določenosti.
 

Zdi se, da dela sodobne umetnosti pomanjkljivo prikazujejo idejo. A to je le videz! Idejo namreč umetnik prikazuje v podobah enostavne neskončnosti. Ta čista ideja pa seveda ni nobena določno razvita forma ideje, ampak so to le podobe čiste ideje zbrane v abstraktno predstavo.

 
         Pomanjkljivo odnašanje do vzpostavljenega čistega pojma želi izraziti, da sem jaz v delovanju zmeraj odvisen od končnih vsebin ali od kategorij, s katerimi pa seveda ni mogoče vzpostaviti čiste substance pojma. Se pravi, moj pojem ne doživi svoje postavljene enostavne neskončnosti, razdvajanja ali notranji razloček kot svojo sebienakost, kajti jaz delujem vedno tako, da neposredno znanje odrivam od sebe in ga ne postavim kot čisti pojem. Takšno površno odpravljanje pojma, kjer se notrina pojma ne pojavi v svoji določno postavljeni razvejanosti, je prazno preseganje pojma, ali je zgolj neko preigravanje z abstrakcijami, v katerem se nič določno ne postavi. Pojem, ki ni postavljen kot svoje nasprotje ali kot čisti pojem, ne doseže svoje razvejane občosti in tako tudi ne svoje realnosti.

         Logika, ki ne deluje na principu postavljenega nasprotja, pač ne deluje za postajanje pojma. Kadar neposredno znanje zgolj odmečem, potem tudi čistega pojma ne postavim. To mi pove, da moram neposredni pojem najprej vzpostaviti kot čisto enostavno neskončnost. Na ta način pojem po njegovem notranjem gibanju vzpostavim kot njegovo razdvajanje, ali, postavim ga v nasprotju kot čisti pojem. Brez te določne vzpostavitve čistega pojma v njegovi enostavni neskončnosti, ni mogoče govoriti o kakem določnem postajanju pojma. In prav to določno postavljeno podobo splošnih momentov pojma, s katero postane enostavna neskončnost abstraktna predstava, se običajno spregleduje, češ, saj ni pomembna.

         Nekdo bi rekel, duh pač deluje, kakor ve in zna, kdo drugi pa bi mogoče pripomnil, da načel mišljenja še ne poznamo. No, jaz tukaj vidim dejavnega duha, ki so ga polna usta tistega njegovega abstraktnega znanja, ki ga najde v sebi. Ta duh ne deluje za tisto predpostavljanje globine, za strani nasprotja in postavljeno čistost pojma, ampak zgolj preganja njegovo abstraktno znanje onstran ali v neskončnost, ki jo potem še dodatno drobi, dokler mu domišljija deluje. V takem pomanjkljivem delovanju duh ne postavi pojem kot čisti pojem, s katerim bi bila postavljena tista čista določenost pojma. Namesto da daje prednost čistemu pojmu, on uveljavlja predstave in neposredno znanje, kar je seveda dosti lažje delo.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment