O pravniški govorici

Written by Jože Požar on januar 13, 2019 – 7:18 dop -

Pravniška govorica, ki jo lahko zasledujemo v medijih, ni ne vem kako razmišljajoča, ampak prej abstraktno nadarjena, kajti tista objektivna stvar je zanjo abstraktno zunanja stvar. In ravno o tem zunanjem pojavljanju sveta je največ pripovedovala pravniška govorica, ko je pojasnjevala kakšno zunanjo objektivnost. Namreč tam, kjer je bila dejavna, tam se je vedno kak svet ocenjeval in členil v abstraktne predstave ali možnosti, s katerimi pa svet ni bil odpravljen, ampak se je pojavljal kot pravniško stališče in tako kot subjektivna vednost, ki se nadaljuje in se prepušča objektivnemu svetu. In tako seveda ni nenavadno, če je predmet pravniške govorice bil velikokrat čisti jaz ali njegova enostavna gotovost.

Pravniška govorica je prepoznavna kot tista, ki razčlenjuje zunanji objektivni svet. To pa je svet, ki nima svojega začetka v notranjem svetu in obstaja kot zunanja objektivnost, ki se jo razčlenjuje in zunanje povezuje. Skratka, pravniška govorica je danes spoštovana, pa čeprav ona abstraktna objektivnost ne doseže svojega čistega pojma ali proti postajanja. Ob tem pa naj omenim, da je pravniški duh ravno tako dejaven nepopolno kot vsak drugi duh. Njegovi rezultati namreč govorijo, da je lahko dejaven pomanjkljivo. Zato pravniškega duha ne mislim na tem mestu posebej hvaliti, kajti on ima še marsikaj narediti na področju principa svobode in pravne znanosti, v kateri je duh vezan na bit-izven-sebe.
 

Še malo in objektivni svet ne bo več obstajal, če ne bo imel podpore pravniške govorice. To namreč, da pravniška govorica pojasnjuje svet, to je znamenje, da v tem svetu zmaguje subjektivna vednost. To pa diši po abstraktnem mišljenju in po tem, da je duh dejaven zunanje in da se tistega notranjega in dejanskega sveta ne spoštuje. Zakaj resnični duh je to, da neposrednost premaga na način absolutnega dojema ali nasprotja. Tako duh aktivira mišljenje in je dejaven v pogledu predmetne substance. Zakaj svoboda je substanca duha, mišljenje pa je resnično, ko je dejavno v načinu.
 
Pravniški duh očitno še ni dosegel vrha sveta, kajti tudi če bi ga, bi moral znova in znova vzpostavljati pojem prava. Zakaj tisti objektivni svet je abstraktno zunanji svet, katerega napredovanje gre od pogojenega do pogojena, kar pomeni, da je vsaka vsebina posebna in končna. To nam odkrije, da je pravniški duh dejaven na način domišljanja in interpretacije, včasih pa tudi na način spretnega obnašanja vedenja, kar iztakne, da operira na način abstraktnega razuma ali one odvetniške logike, ki pa na polju pojavnega sveta ne doseže čistega pojma. To pa seveda ni dejavnost doslednega mišljenja, ampak dejavnost abstraktnega mišljenja, ki zunanje poveže objektivne svetove v en svet. To torej ni tisti dejaven duh, ki bi nekaj končnega odpravil v neskončnost in tako dosegel postajanje čistega pojma. Drugače povedano, to ni duh, ki bi bil dejaven na način metode in bi dosegel postajanje logične sovisnosti, ki odkrije, da je dejaven s principom. Te umetnosti pravniški duh ne izžareva, ampak le kaže, da je sposoben svet interpretirati in ga izpeljati v obliko abstraktne objektivnosti. To pa ni dejavnost olimpijskega uma, ampak abstraktnega mišljenja, ki se običajno izteče v ločevanje razlik zunanjega pojavljanja objektivnega sveta.

Naj sklenem tako: mogoče bi moral pravniški duh več časa nameniti nastajajočemu vedenju in principu svobode. Hočem reči, ko bo raziskal princip svobode, v »katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi«, bo ona objektivnost mnogo bolj skladna.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravniški govorici

Sorry, comments for this entry are closed at this time.