Kadar duh ne izpelje razmerja substance ali njenega razdvajanja po notranjem nasprotju, obstane v neposrednosti in čistega dojema ne doseže. Abstraktna neposrednost je tako tista, ki mu nastane z odmetavanjem sebstva. Se pravi, kar je navzoče, to je njegova izvorna narava, ki jo predstavi kot smoter. Rečeno še drugače, kadar duh obstane v neposrednosti, zavest izrazi le sama sebe, pa zato tudi čistega dojema in postajanja vedenja ne doseže.
Zaradi čistega dojema bi naj duh spoznal način, kako si samega sebe odsvoji skozi začetno gibanje sebstva ali dojemajoče vedenje, ki ga je treba postaviti kot predmet, tj. kot obliko razmerja substance. To je tisto gibanje, ko nekaj prvega, še nerazvitega doseže svojo drugo-bit ali dejanskost, ki je meja tistega neposrednega. Takšno vzpostavljeno razmerje je oblika, v kateri substanca doseže svoje nasprotje skozi razdvajanje. Naj to povem še tako: tisto vedenje, ki ga jaz imam o predmetu, mora biti zamejeno na postajanje predmetne substance, tj. na njene obče momente, ki je njena dejanskost ali sebi enakost, kar je čisti dojem kot določenost substance v njenem postavljenem nasprotju. Cilj je duha, da svoje vedenje vzpostavi kot predmet, kot razmerje razdvajajoče se substance. To postavljeno razmerje je element vedenja, s katerim je substanca vzpostavljena v njeni logični sovisnosti.
Filozof Hegel je zapisal v prvi vedi filozofije: »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.« Razen tega je pomembna njegovo spoznanje, in to bi moral dognati vsak izobražen duh, da »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo«. In kaj danes poveličuje izobraženec? Ravno nasprotno, neomejeno vedenje! To med drugim odkriva, da bo moral še marsikaj razumeti, predvsem pa spoznati, da predmetni svet ni zgolj vedenje kot tako in da tista abstrakcija stvari, ki jo izpelje, ni stvar kot predmeta.
In kaj običajno sledi, kadar duh ne vzpostavi svojega vedenja? To, da tisto, kar odrine od sebe kot neposrednost, ne doseže čistega dojema. Duh torej, ki svoje vedenje zgolj odrine od sebe, ni dejaven kot duh, saj njegovo vedenje ne doseže drugo-biti ali čistega dojema. Se pravi, ko neposrednost ali bit za drugo ne doseže čistega dojema, tudi razmerje popolne notrine ni vzpostavljeno. A razmerje je ravno tisto, s katerim je doseženo razdvajanje substance, v katerem en ekstrem gleda drugi ekstrem skozi notrino. Ta dva ekstrema namreč tvorita čisto vedenje, izpeljani smoter, ko ima neposrednost za smoter čisto dejanskost.
Gornjim sem hotel pokazati, kako duh vzpostavi razmerje substance, skozi katerega substanca doseže svojo sebienakost. Na ta način duh ne obstane v abstraktni neposrednosti, ampak svoje vedenje postavi kot predmet. To želi reči, na ta način vedenje skozi postajanje stopi v odnos s seboj. Zakaj duh ima za smoter vzpostaviti predmetno substanco v njenem protipostajanju, s katerim je dosežena njena dejanskost in logična sovisnost. Skratka, na ta način duh doseže dejanskost njegovega vedenja skozi predmetni element, v katerem predmetna substanca dobi svojo drugo-bitno podobo ali absolutno določenost v čistem dojemu. S tem je izpolnjeno to, da duh svoje vedenje postavi kot predmet, kajti le tako je duh dejaven v načinu in se prikazuje v času, torej kot tisti, ki ve, da je vedenje zavest umnega predmeta.
Upam, da sem zgornjim dovolj natančno izrazil, kako substanca doseže svoje razmerje skozi njeno enostavno gibanje, s katerim je dosežena oblika predmetnosti.