O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Written by Jože Požar on februar 17, 2019 – 7:06 dop -

Če bo duh nadaljeval svojo pot tako, da bo dajal prednost interesom, ob tem pa predmetne realnosti in njene dejanskosti ne bo zaznaval, se ne bo izpopolnjeval, ampak se bo utapljal v navdušenosti in subjektivnih predstavah vedenja. Potem bo pač razmetaval svoj čas za uveljavljanje svojih interesov in abstraktno rezoniranje, ki ni spekulativno in obstane pri razlikah kot razlikah ali abstraktni svobodi, ki drugo-biti ne doseže. Namesto da bi imel za svoj princip absolutni dojem ali svet, ki je oblikovan po čistem dojemu, se bo preganjal z brez silnim vedenjem kot takim, interesi, lastnim uvidom in čistim prepričanjem.

V čem je stvar, vtem da duh realnosti ne spoštuje v njenem postajanju, s katerim doseže realnost svojo dejanskost ali popolno realnost. Predmetna substanca namreč samo skozi svoje gibanje doseže čisto dejanskost ali postajanje. To želi reči, da substanca doseže svojo razvejanost skozi razvite obče momente. Zakaj resnično spoznavanje terja, da se duh preda gibanju predmetne substance in tako tudi njeni notranji nujnosti. Hočem reči, duh mora biti dejaven tako, da povzdigne realnost v popolno podobo, tj. v subjektivno predpostavko, v kateri je realnost določena skozi svoje nasprotje. Kajti samo skozi postajanje substance je duh že v samem začetku dejaven v načinu in tako v interesu stvari.
 

Za razumevanje realnosti vzemimo Heglovo razlago realnosti: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost . . . Realnost je treba jemati kot popolnost, kot afirmativnost.« Realnost torej vsebuje negacijo: tisto istoimensko sebe odrine od sebe in se določi kot razločena notrina. S tem imamo dva ekstrema ali zrenje notrine v notrino.
 
Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi to, da ga logična sovisnost ne mika. Dejaven namreč ni tako, da bi neposredna abstraktna realnost stopila sebi nasproti in bi bilo postajanje popolne realnosti ali njene logične sovisnosti. Hegel nekje zapiše: ko je realnost prepuščena zunanjemu obstoju, je smisel realnosti enostranska, realnost je nedoločena abstraktna bit. Razen tega Hegel ugotavlja, »ni realna končnost, temveč je realna neskončnost«. To želi reči, da je tisto realno v vsem realnem bit v njenem postajanju nekaj enega. To pa je element vedenja, ki vsebuje čisti dojem; tega vzpostavi razdvajanje substance v njeno nasprotje. In ravno to je metafizični pojem, ki je čisti pojem, »ki je skozi sebe samega realen«.

Ko danes poslušamo izobraženega duha in skušamo ugotoviti, o čem sploh govori, ne malokrat ugotovimo, da beseduje o nečem, kar ni predmet, ampak njegov interes; preganja se z interesom, ne pa s stvarjo. Pri tem izkusimo, da daje prednost njegovemu interesu in abstraktnemu vedenju, ki ga nikoli ne zmanjka. Se pravi, za predmet ima samega sebe ali svoj interes, kar pove, da se ne ukvarja s stvarjo. To pa je tisto početje duha, ki ga vsak dan kaže izobražen politik, ki namesto stvari uveljavlja svoj ali pa kak strankarski interes.

Tisto, kar lahko danes pri početju duha zaznamo, je to, da spregleduje realnost in njeno dejanskost. Zakaj on ne izpelje realnosti, ampak svoj jaz, tj. svoj interes. To pa je subjekt kot tisto nespremenljivo, ki nima nobene meje. Izobraženec je dejaven kot enotnost talenta in onega interesa, ki ga podžigata strast, gon, tudi partikularni interes in subjektivnost.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Sorry, comments for this entry are closed at this time.