Bral sem filozofsko delo izdano kot učni pripomoček za študente, in to z namenom, da vidim vsebino in pojme, ki bi jih naj spoznali študenti. Pri branju nisem naletel na nič takega, kar bi bil konkretni predmet razvit v svojih določilih. Tako da mi ni bilo težko prepoznati, da delo prikazuje nekakšne filozofske tokove, ki bi naj odkrili študentu, za kaj so se zavzemali filozofi. In tu naj omenim, da to zunanje prikazovanje sodobnih filozofskih tokov ne koristi ničemur, še najmanj pa študentom. Kajti tisto neko pleteničenje, kaj da so sodobni filozofski tokovi, kaj da je nemški klasični idealizem, kaj neorealizem, pa fenomenologija in eksistencializem, ni nič drugega kot nekaj, čemu ne moreš reči predmet. Tisto, kar manjka, je vsebina predmeta razvita v obče momente in naprej v pojem. Namesto predmetne substance se zunanje prikazuje intence časa, tj. prizadevanja filozofov, ki da so se vznemirjali sami s seboj, pri tem pa niso dosegli nobenega cilja. Zato sprašujem, kakšen smisel ima prikazovati sodobne tokove filozofije, v katerih človek ne najde predmeta, in kakšen pomen ima tisto zunanje idealiziranje subjektivnega vedenja in gledališč. In nenazadnje, čemu sploh koristi abstraktna razlaga sodobnih filozofskih tokov.
Da se predmet filozofije obravnava kot neko končno spoznavanje tistega, kar je, gre hvala posameznikom, ki filozofijo razumejo zgolj kot modrovanje in premagovanje subjektivnosti. Pri tem pa se ne uvidi, da je subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri čez plehke smotre kot inteligenca, in to na način naravnega filozofiranja. Tako da ni čudno, če je filozofija dojeta kot subjektivno modrovanje, ki išče resnico sveta zunaj realnosti.
Vsebina dela se začenja z naslovom Filozofija in njen predmet, in potem sledi razlaga, kaj da je njen predmet. In tu je med drugim zapisano, da se filozofija ukvarja s problemi in vprašanji. Hočem reči, predmet filozofije sploh ni določen. Namesto predmeta filozofije se govori o nalogah filozofije, predpostavkah filozofije in tem, kako naj človek spoznava in osmisli filozofijo. Skratka, o predmetu filozofije ni nič določnega povedanega. Namesto tega se navaja, da se filozofija vse bolj deli in omejuje na posamezne dele svojega predmeta. Potem sledi za uvodno razlago naslov, v katerem se omenja pregled in razvoj. In nato berem naprej, da je filozofija mogoča in da je doživela marsikaj. Hočem reči, berem oznake, da je filozofija nakladanje abstraktnega sveta, ki ne prehaja v sebi nič drugega. Skratka, to zunanje prikazovanje sodobnih tokov filozofije ni nikakršna filozofija.
Kaj reči na to? Eno je jasno, v lahkomiselnem kazanju sodobnih filozofskih tokov, v katerih teče beseda o intencah, ki so zaznamovale neki čas, ni pokazanega ničesar, kar bi človek z veseljem prebral. Kajti pisec poklanja svoje razumevanje časa tako, da komunicira s svojim vedenjem, pri tem pa ničesar ne odpravi, ker mu ne gre za določen svet. Tisto, kar je v njegovem delu določnega, je to, da delo ne vsebuje predmeta in da je narejeno brez cilja. Ko pa ni predmeta in cilja, potem tudi ni nobenega razmerja zavesti do predmeta, ampak le pojavni svet, ki ga izdihava čisti jaz. Zaradi tega ni nenavadno, če se danes filozofijo zaznava kot prazno modrovanje, in če je filozofija zlorabljena za to, da se z njeno navzočnostjo hvaliči svet in posredovanje vedenja, prek katerega pride na dan raznoliko bogastvo sveta.