Ko pride čas, da začenja duh brati Fenomenologijo duha, v kateri bo spoznaval lastno odsvojitev in podobe zavesti, samozavedanja, uma in duha, je prav, da več pozornosti nameni zadnjemu poglavju in predgovoru. Zakaj v zadnjem poglavju, ki nosi naslov VIII. Absolutno vedenje, Hegel povzame samo bistvo nastajajočega vedenja, torej gibanje in vzpostavitev elementa vedenja, ob tem pa še osvetli, da je postajanje »razodetje globine, in ta je absolutni dojem«. Potemtakem je dobro, če se zadnje poglavje in prav tako predgovor pozorno večkrat prebere, saj filozof Hegel tam pojasni, kaj je vsebina prvega dela Sistema vede in na kak način se veda organizira z lastnim življenjem dojema. Tako bo duh začel brati vsebino Fenomenologije duha s predznanjem, ki je potrebno za razumevanje dela.
Absolutno vedenje je mogoče predstaviti tudi v umetniški podobi, kot je na primer ta moja abstrakcija, ki odseva postajanje absolutne substance. Abstrakcija izdihava razdvojenost substance in njeno določenost v nasprotju. Take abstraktne podobe danes izdelujejo sodobne umetnice in umetniki z namenom, da nam predstavijo gibajočo se sebi enakost substance: substanca kot nedoločena neposrednost se posreduje s seboj in tako razdvoji v enostavno enotnost.
Dalje, nič narobe ne more biti, če tukaj opozorim, da je dojemajočemu mišljenju včasih težko slediti, saj je Hegel mislec, ki ne misli tako kot so razmišljali filozofi pred njim. Hegel misli na način, kot to kaže v Sistemu vede, kjer razvija bit, bistvo in pojem. Pravzaprav Hegel vseskozi demonstrira, kaj se to pravi misliti na najvišji način, tj. na način gibanja in proti postavljanja ali elementu vedenja, ki vzpostavi tisto dejanskost ali čisti dojem, ki ga ima za smoter ona neposrednost. Dojem je namreč predmetni element, v katerem ima svoje bivanje duh. To je predpostavka duha ali »zemljišče vede ali vedenja obče« (tako Hegel). Substanca razvita v svojem čistem pojmu je popolnoma nekaj drugega, kot pa je substanca razvita brez postajanja pojma. Hegel je namreč s Sistemom vede zakoličil cilj vedenja. To zakoličenje se zgodi tam, (tako Hegel), kjer vedenju ne treba iti čezse, kjer vedenje najde samo sebe in dojem ustreza predmetu, predmet pa dojemu. To se pravi, Hegel je odkril način, tj. metodo čistega pojma, ki je enostaven odnos proti sebi: kar je tisto drugo, to je negativno prvega. Rečeno še tako, bit je prva neposrednost, postajanje v razdvojitvi pa je neposrednost s prvo določenostjo. To je torej postavljen odnos čistega pojma proti sebi, ki so njegovi obči momenti. Obče je pravzaprav totaliteta pojma ali njegova svobodna moč.
Hegel nekje zapiše, da je filozofija miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli. Ona je najvišji način razumevanja absolutne ideje. In ta najvišji način razumevanja ideje začenja odkrivati Hegel skozi nastajajoče vedenje ali predmetni element, ki je čisti dojem. Ampak to ni vedenje kot čisto dojetje predmeta, temveč vedenje v svojem nastajanju, saj so momenti čistega vedenja podobe zavesti.
Torej, moje opombe so namenjene predvsem mlademu duhu, ki misli proučiti globine Fenomenologije duha. Hočem reči, kdor želi resnično spoznati, kaj je nastajajoče vedenje, naj pozorno prebere predgovor in zadnje poglavje prvega dela sistema vede. Na ta način bo dobil neko predstavo ali predznanje o nastajajočem vedenju.