O teoriji, ki je čisto mnenje

Written by Jože Požar on 19 februarja, 2012 – 2:39 pop -

         Zanimivo je, kako lahkotno zna delovati teoretik in kako čisti zna biti tam, kjer sestavlja predstavo o sebi. Prisluhnite branju njegove teorije na radio in videli boste, da jo je napisal čisti Jaz. Iz teorije se da namreč razbrati tudi to, ali je teoretik obravnaval stvar. In če to njegovo čisto teorijo, ki ji lahko na radio vsak dan prisluhnem, takoj komentiram, potem moram reči, da njegovim teoretičnim poskusom manjka stvar; iz njih ni mogoče ugotoviti, kaj teoretik obravnava. Najhuje je, ko se teoretik na primer postavi nad sodobno umetnost in v svojo predstavo kliče tiste čiste kategorije; one so zadnje čase dobile to neko posebno pravico nastopanja v njegovih teorijah. Zato nisem nič presenečen, če v prebranem teoretičnem članku, ki bi naj kaj povedal o umetnosti, ni moč najti stvari. Namesto da teoretik spravlja v gibanje tisto stvar umetnosti, on zgolj uveljavlja svoje čisto mnenje.
 

Malo tišine prosim, pravkar duh raziskuje vpliv teoretičnega idealizma na praktični idealizem.

 
         Sprašujem se, zakaj teoretik deluje tako čisto abstraktno in nedoločno in kaj pravzaprav želi povedati s to njegovo čisto predstavo. Čemu sploh služi čisto nakladanje abstrakcij in potem še tisto neko sklicevanje na še bolj čiste svetove, ki jih mimogrede natrosi v njegovo predstavo, tako da se zdi, kot da sebe utemeljuje na kategorijah obeležja. Zakaj torej vsa ta čista raztrganost sveta na kategorije? Ali je to že tisti očitni znak, ki sporoča, da je duh začel delovati na ravni čistega Jaza, ker je spoznal, da mora sebe kot duha posredovati in tudi predstaviti? Ali pa so to le poskusi, s katerimi brani svoje čisto vedenje?

         Takšno podajanje čistega mnenja, kjer ne gre za nobeno stvar, je prej neko predstavljanje čistega Jaza, kot pa kako predstavljanje teorije. Jaz, ki vem in berem znanstvene teorije, jaz sem tisto najdeno v meni in sem svoj čisti uvid, ki sproti izgine prek mojega negativnega gibanja. Jaz samega sebe preganjam in se izrečem o vsem, kar mi duša položi na jezik. Jaz sem tako rekoč neulovljiv, mene nobena teoretična znanost ne more dohiteti. Zame čas tako rekoč sploh ne obstaja; noben zdaj in noben potem ni vezan na mojo čisto teoretično misel. Jaz delujem kot bobnar, ki ve, kako udarjati ritem: jaz delujem in sem, imam položaj, aktualiziram mojo zavest, dokumentiram sebe, jaz apliciram, transcendiram, transformiram, jaz dodajam, jaz sem svoja sebienakost, jaz sem čista in enostavna gotovost samega sebe.

         Mogoče pa je ta svet čistega Jaza napoved prihajajočemu svetu, ki ga tu v ospredju sveta že razkazuje ta neka nastajajoča družba znanja? Mogoče je čisti Jaz le predhodnica družbe znanja, ki kot da nas vnaprej opozarja, da bo v bodočnosti svet obstajal le še kot čisto uživanje samega sebe. Kaj pa vem, videz je že tak, kot da vsi ti poskusi s čistimi teorijami na radio, gredo na roko družbi znanja in ne stvarem. Pri tem pa pade v oči tudi to, da v čistih teorijah ne nastopa sila mišljenja, ampak bolj ta neka čista moč Jaza.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment