Ste slišali kdaj, da se je izobraženec hvalil z utemeljitvijo vedenja. Ali, da je kak nesvoboden novinar, in teh ni malo, dejal, da je vedenje utemeljil na način proti postajanja predmetne substance in logične sovisnosti. Ne, kaj takega zagotovo niste slišali, ker izobraženec ne utemeljuje svojega vedenja, saj ga gibanje in postajanje substance ne zanima. On vedenja ne utemelji, kajti vedenje dojema kot eno samo resničnost. Zaradi tega svoje vedenje nadaljuje kot neki dovršeni svet lastne individualnosti, ki je čisto samozavedanje.
Ste mogoče že slišali, da je novinar dejal, da je vsebino sestavka določil in izpeljal kot predmet in da sestavek vedno oblikuje tako, da najprej razvije predmetno substanco v njeno proti postajanje. O tem novinar ne beseduje, kajti on se ukvarja z osebnim prepričanjem ali kako ugotovitvijo, ki jo je izrekel kak znani profesor, ki je prejel veliko priznanj. Razen tega novinar velikokrat podarja navedbo, ki velja kot preverjena resničnost. To odkrije, da se z gibanjem predmetne substance ne ukvarja, ker verjame v abstraktno vedenje in avtoriteto izobrazbe. Namesto da utemeljuje predmetno substanco skozi njeno razdvajanje, povzdiguje osebno mnenje in abstraktno vedenje. In tega podarja kot zunanje navedbe, ki jih kot nesvoboden novinar poklanja drugim s smotrom, da izboljša svoj sestavek.
Danes se brani kontinuiteto vedenja kot abstraktno nedejansko bistvo. A duh ni zgolj idealizem, temveč je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, v drugobiti obdržati enakost s seboj. Se pravi, posredovati samega sebe in se predati življenju predmetne substance in notranji nujnosti. To je namreč gibanje v eni enotnosti. Na ta način je sebstvo razloček od sebe kot čisti dojem, kar je njegova sebi enakost ali razloček istoimenskega. Čisti dojem je torej sebi enako bistvo, ki je kot nanašanje na sebe razdvajanje istoimenskega.
Nesvoboden novinar poveličuje subjektivnost, s katero izpelje kako abstraktno posebnost, predmetne substance pa ne premaga, ker ga gibanje substance ne privlači. Tisto, kar pridela, je svet, ki ga zunanje poveže s kakšno najdeno predpostavko. Tako da to, kar povezuje, to členi in idealizira kot nekaj, kar iz ničesar ne izhaja. Tako njegov svet sporoča, da ne spoštuje nobene postavljene osnove ali temelja, ampak samo predpostavko, ki je nekaj končnega ali prosto določen objekt. Ta mu velja kot neizpolnjena abstrakcija ali kot prazno ime.
Zakaj je pomembno vedenje utemeljiti? Zato, da vedenje ne nastopa kot abstraktno vedenje in da predmet ni od sebstva prežet. Zakaj predmet, ki je prežet od sebstva, je le neki svet, ki ni stopil s seboj v odnos. Zato tedaj, ko je govora o nedoločenem predmetu, ni govora o umnem predmetu, ki ima svojo mejo v lastnem postajanju. Zakaj ko govorimo o dojemanju predmeta, govorimo o življenju ali gibanju predmetne substance, ki jo duh posreduje. Substanca je namreč v proti postajanju tisto umno kot oblika razdvojene predmetne substanca, ki si je dala svojo sebi enakost, da zaživi iz občih momentov ali kot razvejan čisti dojem.
Vedenje torej ni zgolj abstraktno vedenje, ki ga odrineš od sebe in je pojavljanje duha v obliki abstraktnih predstav. Takšno početje ničesar ne utemelji, zato mora duh sebe postaviti kot predmet, da svoje vedenje utemelji. Kajti utemeljitev je bivanje, v katerem predmet doseže svojo dejanskost. Zakaj duh je sebstvo dejanske zavesti, ki ga je treba utemeljiti. Se pravi, duh v njegovi temeljni podobi, to je sebe vedoči duh, ki je zajel svoj dojem.