Kako razumeti vedenje, o tem danes duh ne beseduje, še posebej to velja za filozofa, ki ga resnično vedenje ne zanima. Je pa res, da se vedenje na veliko pojasnjuje, in tudi tega ne zaznajo filozofi. Zakaj tak odnos do vedenja, moj odgovor bi bil, vedenja nihče ne nadzira. Takšen odnos do vedenja govori zlasti o tem, da se z nastajajočim vedenjem in vedenjem kot takim duh ne ukvarja. O vedenju tako rekoč nihče ne razpravlja, ker ne obstaja interes za to, da bi se vedenje kot pojem spoznalo. Najbrž ima za to največ zaslug izobražen duh, ki povsod pojasnjuje svoje vedenje in ga odsvojitev vedenja ne mika. Nima interesa za nastajajoče vedenje, ga pa privlači izgotovljeno abstraktno vedenje, ki pa ni predmetno vedenje, ampak je le vedenje o nečem. Sicer pa izobraženec svojega vedenja ne postavi kot predmet, kajti on je zadovoljen s tem, da svoje vedenje predstavi kot nekaj, v kar on verjame.
Danes je pomembno edino to, kdo vedenje posreduje. To je poznana in izobražena oseba, ki ima izobrazbo in je sposobna govoriti o svojem vedenju, ne pa o vedenju, ki ima v sebi to nujnost, da je razvito v načinu predmetnega postajanja. Danes se hvali zgolj izobrazbo, predmetnega vedenja in gibanja substance pa ne. Kar hoče reči, vedenje izobraženega duha ima povsod veljavnost, ne glede na to, da ni predmetno vedenje. Tako da tisto, kar je danes najbolj hvaljeno, to je abstraktno vedenje. To velja in je povsod priznano, če ga posreduje izobraženec. In to ne glede na to, da izobraženec svojega vedenja ne predstavi kot gibanje predmetne substance, ampak kot abstraktno vedenje, ki največkrat ne doseže svoje dejanskosti. To kaže, da izobraženec ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak v interesu, da svoje vedenje nekako predstavi. Zakaj izobraženec ne ceni nastajajočega vedenja in osnove, v kateri predmetna substanca doseže začetno izpolnitev.
O vedenju izobraženec ne beseduje in ga ne presoja. To kaže, da pomanjkljivega vedenja na prepoznava. Prav tako ne zaznava nastajajočega vedenja, o katerem ne govorijo niti filozofi, ki sicer hvalijo filozofa Hegla, ne pa prvi del Sistem vede, v katerem razodeva nastajajoče vedenje. Lahko bi rekli, izobraženega duha vedenje v njegovih pojavnih oblikah ne zanima, ker baje o vedenju ni kaj reči. Izobraženec ne ve, da vedenja ni, če predmeta ni. Vedenje za njega ni pojem, ki mu pripada osnova in postajanje, v katerem je dejanskost pojma povezana z realnostjo. Sicer pa k pomanjkljivemu dojemanju vedenja največ prispeva filozof, ki nastajajočega vedenja ne ceni, pa čeprav se izgublja v abstraktnem vedenju, ki nima meje.
Tisto, kar danes hvali izobraženec, je abstraktno vedenje, ki pa ni vezano na postajanje, v katerem doseže substanca svojo določenost. Se pravi, abstraktno vedenje kot tako je tisto, ki se ga povzdiguje, ker je izobraženec odločen, da je abstraktno vedenje dovršena oblika, ki jo je nujno hvaliti, ne glede na to, da ni oblika predmetnega vedenja. O tem danes govori izobraženec, ki je zavest preveč izobrazil in verjame v moč abstraktnega vedenja. Zaradi tega se njegov svet podira in nenehno pojasnjuje. In to najbrž zategadelj, ker vedenja ne utemelji in vzpostavi v njegovi osnovi. Pa ni čudno, da se hvalijo količine abstraktnega vedenja, ki niso vezane na postajanje predmetne substance. Zakaj abstraktno vedenje je tisto, ki se prosto nadaljuje v neko drugo vedenje, ker nima nobene notranje povezanosti.
Abstraktno vedenje povsod velja, ne glede na to, da ne doseže svoje izpolnitve. Pomembno je samo to, da abstraktno vedenje artikulira izobražena oseba. To, ali je vedenje doseglo postajanje, to ni pomembno, kajti nastajajočega vedenja izobražen duh ne ceni.