Duh, ki hvali vedenje kot tako, najbrž ne dojema postajanja vedenja. Povzdiguje abstraktno vedenje sploh, vedenja v njegovem postajanju pa ne. Privlači ga končno vedenje, to pa je vedenje, ki ni doseglo svoje neskončnosti ali meje. Takšno vedenje posega po nečem drugem ali pa ostaja pri samem sebi in se ne ukvarja s stvarjo. Izobraženec vedenje prikazuje kot sebe vedoče sebstvo. To pa je vedenje, ki je zgolj obče in ni doseglo svoje izpolnitve.
Filozof Hegel je zapisal, da je bil način študija starega časa v tem, da se je duh ustvaril v neko občost, da pa v novejšem času najde individuum abstraktno obliko vedenja že pripravljeno. In res, duh danes svojega vedenja ne odpravi v načinu in ne izvaja gibanja substance s ciljem, da vedenje doseže drugo samega sebe, kajti abstraktna oblika vedenja je zanj absolutna. Ko pa se vedenja ne postavi kot predmet, potem nekaj vemo napačno, kajti vedenje je v neskladnosti s svojo substanco, saj ni doseglo postajanja. To stremi reči, da je »moč izvršiti samega sebe tisto dobro, saj mora tisto neposredno postati ideal, ki je tisto dejansko. Zakaj ravno tisto dejansko je um kot začutje božanskega sveta«. Se pravi, šele tisto drugo ali dejansko je vedenje samega sebe, kar je oblika vedenja, ko čisti dojem ustreza predmetu.
Zgornja abstrakcija poskuša izraziti, kako se danes duh prikazuje samemu sebi, ko izraža različne kategorije, ki služijo izmenjavi različnih predstav. Kategorije namreč ponujajo le abstraktno dejanskost, ki jo pridela interes zavesti, ki zunanje združuje pojavni svet. To pa je svet, ki ga duh najde v sebi in ga izrazi v razdrobljenih predstavah. In ravno ta svet je danes na veliko hvaljen, pa čeprav ne ponuja gibanja predmetnega sveta. Brezpredmetno teoretiziranje je namenjeno predstavitvi osebe, ne pa gibanju predmetne substance. To je tista posamezna zavest kot ne dejansko bistvo, ki jo zavest uveljavlja kot vedoče sebstvo.
Nujno je poudariti, da je vedenje, ki ni predmetno, abstraktno. To hoče reči, da je abstraktno vedenje pomanjkljivo, ker ne doseže svoje dejanskosti. O pomanjkljivem vedenju pa danes nihče ne govori, niti se o njem ne razpravlja, kajti tisti, ki slavijo vedenje kot tako, najbrž ne vedo, da je vedenje merljivo. Nasledek tega je, da hvalijo abstraktno vedenje, ki pa ni doseglo skladnosti v postajanju, v katerem doseže svoje proti postajanje. Preverite kakšno vedenje poveličuje izobraženec in opazili boste, da hvali pomanjkljivo vedenje.
Vedenje kot je sprva je abstraktno vedenje. Resnično vedenje ima svojo mejo v dejanskosti, pa je vedenje kot resnično vedenje predmet, katerega notranja nujnost je njegovo proti postajanje. To izrazi, da je proti postajanje element vedenja, v katerem predmet doseže razdvojitev substance skozi notrino, ki izpolni svoje gibanje v sebi enakosti. Element vedenja je torej tisti, v katerem neposredno vedenje doseže svojo dejanskost. Vedenje, ki pa ne doseže svoje dejanskosti, je abstraktno vedenje, ker ni doseglo svoje izpolnitve. Kar pove, da neposredna oblika vedenja ni dejansko vedenje. Filozof Hegel zapiše, »da vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo«. To je namreč vedenje kot zavest umnega predmeta, ko substanca doseže svojo izpolnitev v svoji sebi enakosti.
O vedenju in nastajajočem vedenju je nujno spregovoriti. Imeti predstavo o vedenju, še ne pomeni, da dojemamo vedenje v njegovem gibanju in postajanju. »Vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu«. Nujno je preseganje neposrednega vedenja, ki ga brani abstraktni razum, ki ne ve, da je vedenje zavest umnega predmeta.