Obča ideja postavlja idejo iz svoje notranjosti v vnanjost? V tem, ko se ideja razdvoji, določi drugo stran, ki je razloček ideje. Obča ideja je tako vzpostavljena kot absolutna dejanskost, tj. kot absolutna končnost. In ravno tega vzpostavljanja obče ideje se ne spoštuje. Ne priznava se principa obče ideje in se daje prednost čistemu vedenju kot takemu. Duh je prepričan, da je mogoče začetni svet odpraviti tako, da se idealizira vedenje kot tako. Pa od tukaj tisto preigravanje čistega vedenja in kategorij, ki izključuje logično sovisnost in napredovanje ideje. Posledica tega je, da danes s svetom gospodari čisto vedenje in subjektivna nadarjenost. Vera v moč čistega vedenja postavlja prepričanje, da je čisto vedenje kot tako sposobno izdelovati dejansko resničnost. Človek se upravičeno vpraša, ali ni tisto čisto prizadevanje duha, v katerem operirata čisti jaz in zdravi um, nekakšno častihlepje. O tem veliko pove nasilje abstraktnega vedenja, subjektivne predpostavke, s katerimi se predmetne določenosti ne uresniči, ker duh ne vzpostavi sebe kot predmet. Če to povem še tako, ker duh ni dejaven s principom, tj. na način obče ideje, substancialne polnosti ne vzpostavi kot splošne atrakcije občih momentov, ki je zakon obče ideje.
Obča ideja doseže svojo substancialno polnost skozi nasprotje, ki je njen svobodni razloček. V razdvajanju ali proti postavljenem nasprotju doseže absolutno sovisnost ideje. Se pravi, z občo idejo je izpolnjeno to, da notranjost doseže svojo vnanjost. S tem je postavljena absolutna sovisnost nasprotja. Filozof G. W. F. Hegel razkriva: zajeti absolutno sovisnost tega nasprotja je globoka naloga metafizike.
V naši demokraciji ima veljavo čisto vedenje kot tako. Pa tako ni čudno, če ljudska oblast hvaliči čisto vedenje kot tako, obče ideje pa sploh ne spoštuje. Obča ideja nima nobene veljave, ker je izobražen duh prepričan, da z vedenjem kot takim lahko pridela tudi predmetno resničnost. In zares, ko prisluhnemo kakemu politiku, lahko ugotovimo, da izžareva čisto vednost, predmet kot postavljen čisti dojem v obliki obče ideje pa ga ne privlači. Se pravi, v princip obče ideje ne verjame, ker je prepričan, da lahko z vedenjem kot takim doseže predmetno resničnost. Če to izrazim še tako, politik ne priznava nobene logične sovisnosti obče ideje, ker je prepričan, da je čisto vedenje kot tako ena sama resničnost. In dokler bo tako, obča ideja kot substancialna polnost ne bo spoštovana.
Da predmetni svet ni vzpostavljen kot čista ideja, ima zasluge predvsem zdravi um, ki logične sovisnosti ne spoštuje. Za njega je čisto vedenje kot tako nekakšna apriorna resničnost, katere razločevanje postavi njeno popolno resničnost. To je tisto početje duha, ko »duh kot lepa duša«, ne pridela nobene enotnosti. In zato tudi njegov svet obstaja kot subjektivni svet, v katerem gibanje vedenja poteka le na površju. In ravno to površje ali zunanjost se danes na veliko hvaliči, pa čeprav je to dejavnost, v kateri ne gre za nobeno logično sovisnost predmeta. Namesto da se hvali ustvarjeni in z določili vzpostavljeni predmetni svet, tj. občo idejo, se hvaliči vedenje kot tako, ki ne premaga nobenega nasprotja.
Naj naglasim: dokler obča ideja kot substancialna polnost ne bo s strani duha priznana kot način vzpostavljanja predmetnega sveta, tako dolgo bo čisto vedenje kot tako hvalisano.