Obča sebevednost je njegov predmet

Written by Jože Požar on 16 avgusta, 2020 – 5:48 dop -

Da je subjektivnost postala v medijih tako priljubljena, gre pripisati sedanjemu času, ki terja od duha, da si sebe odsvoji in da se pojavlja kot reprezentant svojega sebstva, ki ga nekako odpravi in predstavi. A odsvojitev še on ne dojema, zato se pojavlja v abstraktnih predstavah, ki govorijo, da še nima izkušenj o tem, kako si samega sebe odsvoji. Zato prideluje samo enostranske predstave o sebi, s katerimi hvali svojo izobrazbo in moč abstraktnega vedenja. On namreč verjame, da je moč nad sebstvom tista temeljna podlaga, na kateri samega sebe odigra. Njegov predmet je obča sebevednost, torej odtujeno čisto sebstvo, s katerim si samega sebe zagotovi, nato pa iz te neposrednosti izpelje še nasprotni svet.

Tisto, kar duh danes poklanja drugim, je izsebstvo zasebstva. On sebe vedno odpravi tako, da negira odtujeno zasebstvo, s tem pa pridobi izsebstvo. Se pravi, kar od sebe odrine, je odtujeno zasebstvo, ono drugo pa je izsebstvo. To napove, da se zanaša na svoje vedenje in dober občutek, prav tako na izobrazbo in prepričanje. In tako odseva tudi to, da ni dejaven s principom, ampak da daje prednost vedenju kot takemu, s tem pa sploh ne gibanju predmetne substance. Njegov predmet ni določna predmetna substanca, ampak je njegov predmet on sam. To je zasebstvo kot obča sebevednost, ki se kot izsebstvo razloči od zasebstva. In o teh dveh svetovih je sposoben bogato besedovati, saj je to njegov lasten in neomejeni svet, natančno vzeto, to sta dva svetova, ki komunicirata med seboj. Ali, to je oblika gibanja sebstva, ki razpade na dva svetova. Njegov svet je torej izsebstvo zasebstva, ki en drugemu dajeta snov, vendar pa enotnosti ne dosežeta. Tako da tisto, kar duh udejanji, to je le on sam, ki se sebi pojavlja v dveh svetovih; drugi svet je sprevrnjeni svet prvega.

 

Duh komunicira s seboj in pojasnjuje samega sebe. Še posebej odseva to, da njegov svet ni nič drugega kot obča sebevednost. Drugim poklanja suho izsebstvo zasebstva kot neko čisto prikazen sebstva. Tisto torej, kar je njegovo odtujeno sebstvo, to je njegov prvi svet, ki se nadaljuje v drugi svet. In tako pridobljena svetova sta čista zagotovost njega samega. Kar je pravzaprav kontinuiteta sebstva, v kateri izžareva le moč nad sebstvom in to, da si je odsvojil svojo osebnost.

 

Naj izrečem par besed o filozofu, ki je danes strasten glasnik igre dveh svetov. Filozof je namreč postal predstavnik igre izsebstva zasebstva, zakaj on hvali in povzdiguje samo čisto moč sebstva ali neizpolnjeno abstrakcijo. Filozof izžareva zlasti to, da ga predmetna substanca in njeno gibanje sploh ne mika. Zato ni nenavadno, če govori samo o sebi in dojemanju lastnega sveta, ki ga nekako odpravi, vendar pa ga vseskozi interpretira in pojasnjuje. Zakaj on je moč nad sebstvom, zato je njegov predmet brezduhovno sebstvo, ki ga razvije v mnoge svetove. Tako da njegov svet nima nobene meje, zategadelj ga prosto razširja in pojasnjuje dobesedno tako, kot mu to diktirata instinkt uma in metafizični razum.

Duh, ki danes poveličuje svoje sebstvo, ne ve, da se drugim predstavlja kot od duha zapuščena zavest. Ta zavest namreč izdeluje podobe, ki so nekakšne abstrakcije sebstva, ki jih interpretira in pojasnjuje. To pa ni resničen svet, ampak abstrakcije, ki ne dosežejo nobenega obstanka. Hočem reči, njegov svet ni objektiven svet, ampak svet, ki ni vezan na realnost in je zato razblinjen v abstrakcije, ki med seboj zunanje komunicirajo.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Obča sebevednost je njegov predmet

Sorry, comments for this entry are closed at this time.