Obča sebevednost v svojem nasprotku

Written by Jože Požar on november 18, 2018 – 6:58 dop -

Predstavljanje elementa vedenja je zmeraj aktualno. Upam le, da bo kaj pripomoglo k razumevanju oblike predmetnosti, ki je samo bistvo Heglovega sistema vede. Hočem reči, kar je element vedenja v prvem delu sistema vede, to je tudi notranje gibanje substance kot enostavno postajanje, ki je obča sebevedanost v svojem absolutnem nasprotku. To je proti postavljanje v eni enotnosti, ali, razdvajanje kot notranji razloček na sebi samem, ki je neskončnost. Je pa tudi začetno gibanje, ko se notrina odrine od sebe in je postajanje notrine v elementu vedenja. Element vedenja je kvaliteta končnosti, kajti končnost je zamejena v neskončnosti ali meji, kar je kvaliteta istoimenskega kot proti postavljena sebi enakost.

Zakaj je element vedenja tako pomemben? Zato, ker se v njem začne sebedrugačenje ali samogibanje, ki vzpostavi drugo istoimenskega. Kar ni nič drugega kot gibanje notrine v notrino, ki sebe vzpostavi v razvejanost občih momentov. Tako nastane z gibanjem enostavna podoba čistega dojema v proti postajanju. Gre za to, da abstraktna neposrednost doseže svoj postavljeni nasprotek skozi negacijo. Se pravi, ker neposrednost pogreša svojo dejanskost, notrina skozi gibanje doseže nasprotek kot smoter, ki ustvari podobo enega. Na ta način je neposrednost razloček na sebi ali nekaj sebi enakega, kar je istoimensko kot samozavedanje, s katerim je doseženo razdvajanje. Torej, kar je s tem gibanjem notrine v notrino nastalo, to je notranji razloček istoimenskega, ki je razvejana neskončnost ali čisti dojem.
 

Obča sebevednost v svojem nasprotku je bivanje razprto v obče momente. To je proti postavljanje v samem sebi, ki je čista dejanskost dosežena skozi razdvajanja istoimenskega. To je enostavna notranja moč, ki je po svoji neskončnosti ali razločku na sebi absolutni dojem ene enotnosti. Svet si je proti postavljen in poenostavljen do svoje določenosti, ki je logična oblika. Na ta način je istoimensko razloček na sebi samem, ki je popolna podoba sebstva v elementu bivanja.
 
Hegel nekje zapiše: »Nadčutni svet je sprevrnjeni samega sebe; svet je on sam in njen proti postavljeni v eni enotnosti. Le tako je svet razloček kot notranji ali razloček na sebi samem ali je kot neskončnost.« In ta enostavna neskončnost, ki je čisti dojem, je »enostavno bistvo življenja«. Hegel naglasi, da je to duša sveta kot obča kri. Namreč, neskončnost je sebi enako bistvo, ki se nanaša samo na sebe. Se pravi, nanašanje na sebe samo je razdvajanje, s katerim je dosežena sebi enakost kot notranji razloček istoimenskega.

Obča sebevednost v svojem nasprotku je torej bivanje, v katerem imam zagotovost samega sebe. Edino ta podoba mi zagotavlja, da bo začetna abstraktna neposrednost dosegla svoj postavljeni nasprotek ali drugo-bit v razvejanih občih momentih. Poudarimo: tisto, kar ne doseže bivanja svoje sebi enakosti, ne doseže svoje dejanske določenosti. Razen tega naj omenim, duh naj ne bi bil dejaven brez cilja, temveč tako, da doseže svoje postajanje, tj. sebi enakost, ki je obča sebevednost v svojem nasprotku. Le na ta način ve sebe kot predmetno bistvo, kot neposrednost, ki je v svojem nasprotku dosegla svojo določenost.

Filozof Hegel v prvem delu sistema vede dvigne duha na nivo gibanja in postajanja. In to je tista modrost, ki odkrije, da se filozofija začenja s čistim dojemom, tj. s postajanjem duha, s katerim duh doseže občo sebevednost v svojem nasprotku.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Obča sebevednost v svojem nasprotku

Sorry, comments for this entry are closed at this time.