Politik ne izžareva odnosa do občega interesa, ko uveljavlja zasebni interes. Tako očitno kaže, da ga obča volja ne privlači. Potemtakem si ne daje zavesti z izvorno navzočim občim duhom, ampak se prepušča samovolji in abstraktnim interesom. Zaradi tega abstraktno stvar, s katero izpoveduje interes, ne utemelji, ampak jo zgolj uveljavlja. In to počenja s smotrom, da samega sebe izpolni. Se pravi, ni dejaven v interesu obče volje in ne spoštujejo čistega dojema, ker daje prednost interesom.
Menda je navajeno obnašanje politika, ki ne spoštuje duha ljudstva in obče volje, niti čistega dojema, bolj donosno kot oblikovano jasno premišljevanje. Občo voljo se enostavno prezira, kajti metapolitik občega duha ne upošteva, čeprav je povsod pričujoč. Metapolitik se enostavno premalo zaveda dejstva, da je država oduševljena z duhom ljudstva. Pa je tisto, kar je njegov izražen interes, zgolj čista zagotovost njega samega. To pa ni nič drugega, kot prostost od predmetne vsebine in določanja tistega, kar bi naj doseglo svoj čisti dojem, a ga ne, ker navajeno obnašanje politika daje prednost zasebnim in strankarskim interesom. Obče volje enostavno ne jemlje resno.
Tisto razpravljanje, ki predmet razprave spregleduje, razkošno kaže, da politik ni dejaven usklajeno z občo voljo. Zakaj, če bi bil, bi predmet razprave in čisti dojem spoštoval. Kajti, če čistega dojema ne razgrne v njegovih momentih, potem je dejaven brez cilja in zunaj gibanja predmetne substance. To pa ni aktiven politik, ki je dejaven v interesu predmetne substance, tj. v interesu obče volje in duha ljudstva. Namreč, ko politik ne razvija predmetne substance, mu gre za nekaj, kar je le neki posamezni interes. Ta pa občo voljo in glas večine izključuje, ker se obča volja ne spoštuje.
Težava politika je menda v tem, da predmet razprave dojame kot izražanje svojega interesa. Ta aktivira subjektivno plat politika, tj. gon, strast, partikularen interes, kar so nekakšna orodja, s katerimi politik izvrši svoj smoter. To pa je ravno tista dejavnost, ko predmet razprave ni nič drugega kot izražanje interesa. Na ta način je politik dejaven površno in sploh ne v interesu predmeta razprave in obče volje. Se pravi, politik ni dejaven kot tisti, ki jasno premišljuje in predmet razprave razvije v čisti dojem. Dejaven je subjektivno in s smotrom da sebe izrazi kot zanesenjaka.
Duh ljudstva se danes upravičeno sprašuje, ali je politik v parlamentu dejaven v interesu obče volje. O obči volji ne govori, ko povzdiguje kak posebni interes. Z govornim dejanjem odseva, da ga privlačijo določeni interesi, ki pa niso izpeljani kot predmetni svet, ampak kot nekaj, kar je zgolj njegov izražen interes. Tako politik naznanja, da izvršuje samo svoj smoter. Še več, tisto, o čem teče razprava, dojema kot igro razuma, besed in mnenj, ki nimajo nič skupnega s predmetom razprave. Skratka, ko predmet razprave postane določen interes, politik ni dejaven v interesu obče volje.
Nenavadno je, da politik ne razpravlja o predmetu razprave, ampak dopusti da predmet razprave razpade v izražanje interesa. Politik bi naj bil dejaven s ciljem, da predmet razprave doseže čisti dojem, saj le tako sebe kot duha izpolni. Kar ni predmetna razprava, ki teče v smislu vzpostavljanja čistega dojema predmeta, to je le neko prežemanje abstraktnih smislov in interesov, s katerimi duh sebe izpolni zunanje, pri tem pa predmet razprave ne doseže utemeljitve ali čistega dojema. Še več, takšno zunanje razpravljanje je neproduktivno, saj duh ni dejaven v interesu predmeta.
Kar je dejavnost duha v parlamentu, to mora biti dejavnost v interesu predmetne substance in čistega dojema. Čisti dojem je tisi, ki pove, da je predmet razprave bil premagan v interesu obče volje. Namreč, kar je razpravljanje zunaj gibanja predmetne substance, to je zgolj uveljavljanje interesa. Duh se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak s predstavitvijo interesa. To pa ni dejavnost, s katero duh uresničuje občo voljo. Namreč obča volja je upoštevana, če je predmet razprave dosegel čisti dojem. Le na ta način je obča volja uresničena, zakaj čisti dojem izrazi predmetno dejanskost.