Občutje

Written by Jože Požar on 13 julija, 2014 – 5:35 dop -

         O občutju se veliko govori, vendar površno in ne tako, da bi človek občutje spoznal. Človek pridela različne razlage o občutju. Včasih razdaja o občutju dober videz, pri tem pa ne vidi občega, ki je substanca in tisto resnično, ki je bistveno. Ne glede na to, človek se predaja občutju, pa čeprav občutje ni sposobno ničesar vsebinskega izpostaviti. Ta čas še posebej očitno izpoveduje, da denar podarja sodobno občutje. Videz javnosti kaže, kot da se vsak svet stvari začenja z občutkom denarja. Zato seveda ni čudno, če svet stvari zastopajo vsote denarja in tisti dober občutek, ki ga servira denar. To pa je tudi razlog, zakaj spodaj objavljam del vsebine iz predavanj filozofa G. W. F. Hegla, ki so objavljena v delu z naslovom Um v zgodovini. Spoznajmo del razmišljanja o občutju.
 
Obcutje-Človek bi naj razumel samega sebe in vnanjo dejanskost ali tisto abstraktno izviranje, ki je čutna zavest ali sebstvo kot tako.
 
         »Bog je na sebi in za sebe večno bitje; in tisto na sebi in za sebe obče je predmet mišljenja, ne občutja. Kajpak mora vse duhovno, vsaka vsebina zavesti, to, kar je produkt in predmet mišljenja, predvsem religija in nravnost, biti v človeku tudi na način občutja ter to najpoprej tudi je. A občutje ni vir, iz katerega človeku priteka ta vsebina, temveč je le način, kako se v njem nahaja, in to je najslabša oblika, oblika, ki mu je skupna z živaljo. Kar je substancialno, mora biti tudi v obliki občutja, je pa tudi v drugi višji, vrednejši obliki. . . .

         Občutje je najnižja oblika, v kateri sploh lahko je kaka vsebina; v njem je navzoča karseda neznatna. Vsebina je, dokler ostaja zgolj v občutju, še zastrta in povsem nedoločna. Nekaj, kar imaš v občutju, je še čisto subjektivno in navzoče na subjektiven način. Če rečeš: tako čutim, potem imaš sebe zaprtega v sebi. Vsak drug ima isto pravico reči: jaz pa tega ne čutim tako; in umaknil si se s skupnih tal. V čisto partikularnih stvareh je občutje čisto upravičeno. Hoteti pa zagotavljati za katerokoli vsebino, da imajo vsi ljudje to v svojem občutju, to oporeka stališču občutja, na katero si se postavil, . . . Brž ko kaka vsebina pride v občutje, je vsakdo reduciran na svoje subjektivno stališče. . . .

         Če na ta način božansko vsebino, – božje razodetje, razmerje človeka do Boga, bit Boga za človeka -, reduciraš na golo občutje, tedaj omejuješ to na stališče posebne subjektivnosti, samovolje, poljubnosti. Zares si si s tem spravil z vratu nasebno-zasebstvujočo resnico. Če biva le nedoločni način občutja in nobeno vedenje o Bogu in njegovi vsebini, ne preostane nič razen moje poljubnosti; tisto končno je tisto veljavno in vladajoče. Ničesar ne vem o Bogu; torej ne more iti zares z ničemer, kar naj bo v tem odnosu omejujoče.

         Tisto resnično je nekaj v sebi občega, bistvenega, substancialnega; in takšno je edinole v mislih in za misli. Tiso duhovno pa, to, kar imenujemo Bog, je ravno tista resnično substancialna in v sebi bistveno individualna subjektivna resnica. Le-to je tisto misleče, in tisto misleče je v sebi ustvarjajoče; . . .«


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.