Morda bi bilo dobro prekiniti navajeno obnašanje vedenja in se vprašati, ali je mogoče sebe objektivno izpolniti. Zakaj ona subjektivna izpolnitev ne pridela stvarnega sveta in hvali osebno držo, tj. čisti jaz in tisto, kar igrivi razum razloči in je prikaz razločkov snovi. Kaj več od tega ne pokaže, pa je jasno, da objektivna izpolnitev v načinu posredovanja in postajanja substance ni dosegljiva.
Tisto, kar duh prikazuje in je povsod hvaljeno, je subjektivnost; objektivnosti ne upošteva in jo enostavno prezre. Od tukaj nedoločen in potencialen svet, ki daje prednost čistemu jazu in subjektivnemu presojanju. To izrazi, da jaz ne spoštuje predmetnega sveta in postajanja, kajti navdušuje ga subjektivna plat, ki vsebinskega bistva ne izdeluje. To je vnanje dojemanje sveta, ko se jaz razgubi v abstrakcije in določenost sveta ni navzoča. Svet razpade na tisto obče in na čiste možnosti, ki jih danes podžiga abstraktno znanje, s katerim gospodari razum.
Objektivna izpolnitev ni slavljena, ker se hvali subjektivni jaz in igra abstrakcij, prav tako svet, ki gre čez in je le neka izražena abstraktna energija. Jaz izpoveduje, da ni dejaven v načinu in s smotrom, da izpelje objektivno izpolnitev. Rečeno drugače, jaz ni dejaven tako, da predmet doseže svoje postajanje v osnovi, kajti takrat realnost pridobi svojo dejanskost in je oblika proti postajanja. Namreč brez načina ni možno delovati tako, da bistvo doseže postajanje v obliki razvejanih momentov. To je tisto postajanje, v katerem substanca doseže svojo razdvojitev in določenost v osnovi.
Povzdigovati subjektivni jaz in pojavni svet, pomeni uveljavljati subjektivno nastrojenost in čisti jaz. To je neka svoboda v subjektivnem smislu ali gnanje zavesti, ko je neposrednost negativno sebstvo. Subjektivni jaz razkrije svojo strast, interes, mnenje in hotenje. To so orodja, s katerimi izpelje svoj namen. Kar je nekakšen idealizem, ki zapade v čutno neskončnost, zakaj pridela samo abstraktno predmetnost ali kak čisti uvid. Zavest v koristnem realizira subjektiven jaz ali gotovost same sebe. Zakaj čisti jaz je na sebi čista občost in vzajemno učinkovanje s seboj, tako doseže eksistenco neizpolnjene negacije. Potemtakem svet zgolj zatrjuje in ga predstavi kot neposredno gotovost.
Subjektivni jaz obožuje abstraktni svet, vendar pa to ne pomeni, da sebe objektivno izpolnil. Za kaj takega je nujno delovati v načinu in s ciljem, da substanca doseže svojo razvejanost ali določenost v občih momentih. To je namreč tisto, kar je gibanje substance in njeno postajanje. Zakaj samo na ta način zameji substanco na njeno bistvo ali svet. To je objektivna osnova, ki nastane z gibanjem substance in njenim proti postajanjem. Siromašnost abstraktne izpolnitve je namreč v tem, da svet ne doseže postajanja in da logična sovisnost ni upoštevana. Namesto nje uveljavlja abstraktno ali razumsko logiko, ki hvali subjektivno domišljijo in početje razuma.
Ker izobražen duh naglašuje, da je mogoče sebe objektivno izpolniti na ta način, da širi abstraktno znanje, ga je nujno opomniti, da s širitvijo abstraktnega znanja ni mogoče pridelati umnega sveta ali objektivne izpolnitve. Zakaj širitev znanja ni dejavnost s katero bi bil svet vzpostavljen v obliki proti postajanja. Kajti oblika abstraktnega znanja ne podarja ničesar, kar bi svet določilo in utrdilo v njegovi osnovi. To je namreč tista objektivnost, v kateri doseže svet svojo določenost v razvejanih občih momentih ali sebi enakosti. Zato je sklicevanje na abstraktno znanje neko početje zavesti, ki ne pridela umnega sveta. Rečeno še tako, biti dejaven tako, da se ne spoštuje načina ali proti postajanje substance v njeni osnovi, je zgolj uveljavljanje samovolje. Ta izključi drugo ali ustvarjeni svet in hvali subjektivni jaz, ki ga danes posebej slavi izobražen duh. In to takrat, ko uveljavlja subjektivno nastrojenost, ki gibanja substance ne upošteva, ampak gibanje razuma in pojasnjevanje.
Subjektivni jaz gotovo ni tisti, ki bi ga naj izobražen duh slavil. Zakaj dejanska izpolnitev zahteva, da je dejaven svobodno in v načinu logične sovisnosti, tj. v načinu nastajajočega vedenja, ki ima v sebi to nujnost, da je izpeljano sebstvo dejanske zavesti, kajti to je bivanje sebi enakosti.