Teoretik živi v prepričanju, da z abstraktnim razmišljanjem dojameš predmetnost, s katero realiziraš čisto obliko mišljenja in pojem predmeta. Teoretik verjame, da ima slikovna eksistenca strašno moč, kajti z izraženo močjo nad slikami je mogoče izpeljati tudi zunanjo refleksijo. Toda, oblikovan pojavni svet sporoča, da objektivna izpolnitev ni bila dosežena. Namreč tisto, kar je le pojavni predmetni svet, to so zunanje določenosti, ki so drugo njega samega. Zakaj predmetni svet je mogoče realizirati samo na ta način, da predmetna realnost doseže svojo dejanskost ali sebi enakost, ki je odnos predmeta do samega sebe. Kolikor ni odnos predmeta vzpostavljen, je fiksirana vsebina.
Danes je hvaljen teoretični duh, čeprav se s predmetnim svetom in njegovim posredovanjem ne ukvarja. Teoretik izdeluje operacije, ki z refleksijo povzdignejo pojavno znanje, ki pa še ni tisto umno; umno je resnično, če ga duh ustvari. A umnega sveta ne ustvari, kajti dejaven je na način zrenja, predstavljanja, spominjanja in refleksije, kar pove, da sveta ni vzpostavil. Tisto, kar bi naj bil ustvarjeni svet, to je le drugo njega samega ali pojavno znanje, s katerim sebe izpolni. Teoretični duh objektivne izpolnitve ne doseže, kajti pojma predmeta ne izpelje iz osnove, pa je njegov svet predstavljeno spoznavanje. To je izpolnitev, ko svoje znanje aktivira in sebe izreče kot inteligenco, ki izžareva lastno notranjost in se izteče v kombinacije nasprotja ali tisto, kar razumsko mišljenje pridela kot abstrakcijo in je druga oblika neposrednosti. Teoretično razglabljanje je danes povsod priljubljeno, kajti teoretik se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak z vzajemnim učinkovanjem čistega vedenja s seboj, pa je tisto, kar podarja, abstraktna negacija.
Teoretični duh izpeljuje operacije spoznavanja, ki pa niso resnično spoznavanje. Zakaj refleksijski razum napihuje samo abstraktno spoznavanje, ki ga kaže kot neko inteligenco ali kot gotovi um. Tisto, kar določa teoretičnega duha, so momenti spoznavanja, s katerimi oblikuje ravnanje posamezne zavesti. Gre namreč za bit-izven-sebe ali za momente, ki se jih predoča zunanje. Zato je tisto, kar prikazuje, le užitek zrenja kot izražena operacija teoretičnega duha. To je inteligenca, ki pridela slikovno eksistenco. Cilj je, najti umno kot svoje lastno, ki ga doseže skozi momente spoznavanja. Lahko bi rekli, tisto drugo teoretičnega duha je nekaj abstraktno umnega, prikazanega kot domiselnost čiste vednosti, kajti odpravlja abstrakcijo neposrednega bivanja, ki je gotovost njega samega.
Da bi duh dosegel objektivno izpolnitev, je nujno, da je dejaven na način proti postajanja, v katerem neposrednost doseže svojo določenost. Namreč substanca doseže drugo ali sebi enakost, če je v osnovi sebi proti postavljena. Objektivne izpolnitve ni mogoče doseči tako, da se substanca prosto nadaljuje v razločke, ki jih inteligenca jemlje kot neko tekočo kontinuiteto čistega vedenja. Takšna dejavnost ne upošteva logične sovisnosti, ki je dosežena s posredovanjem in gibanjem substance. Ko se pojem predmeta ne določa skozi razdvajanje substance in njeno prehajanje v drugo nje same, teoretik napreduje po slikah in predstavah. Tako je dejaven kot duh, ki objektivne izpolnitve ne dočaka, ker išče samo drugo njega samega, saj izhaja iz gotovosti, tj. od vere, da bo nekje zunaj ali v možnem svetu našel tisto umno. To pa je vnanje določanje, ki ga teoretični duh imenuje spoznavanje. V resnici teoretik predstavlja spoznavanje kot refleksijo v sebe, ki pa sveta ne ustvari, ampak zunanje združuje samostojne določenosti. Teoretik čisto stvar predoča kot samostojno nadarjenost.
Danes je blaženo znanje in refleksija, ki je sposobna pridelati mnogo slik in predstav, iz katerih teoretik sestavi eno sliko, ki pa ni objektivna izpolnitev, kajti tisto vnanje določanje in izpolnitev iz sebe je le neka zunanja izpolnitev, v kateri ni najti postajanja pojma, ampak le tisto, kar teoretik predstavi kot lastno razmišljanje. To je dejavnost, ko se duh dvigne na nivo pojavnega sveta in sebe ve kot abstraktno inteligenco, katere čisto dejavnost je skozi pojavni svet dojel kot lastno nadarjenost. Teoretik formalno znanje dvigne na nivo spoznavnega zrenja, kar je totaliteta kot abstraktna negacija. Zakaj teoretik je moč nad slikami in tistim, kar mišljenje združi pod eno sliko.