Obstaja dejavnost duha, ki je še nismo začeli razpoznavati

Written by Jože Požar on 18 avgusta, 2013 – 6:10 dop -

         Bral sem nekatera poročanja o sporu med Noamom Chomskim in Slavojem Žižkom. Mnenja sem, da je obramba filozofa Žižka ohlapna, mogoče preveč odkritosrčna in podana v oblikah neposredne gotovosti. To je tisto odpravljeno vedenje svobode ali odpravljeno tole. Naj to izrazim s Heglovimi besedami: »sebstvo stopi v bivanje kot sebstvo, sebe zagotovi duh eksistira kot tak za druge, . . .«. Namreč, njegov predmet je ono zlo, ki postavlja momente njegove odsvojitve ali čisto sebstvo. To je torej tisti Heglov samega sebe zagotovi duh, v katerem postane samozavedanje mojster nad nasprotjem samega sebe in predmeta. Njegov predmet je zagotovost njega samega; duh je svoboda svoje sebevednosti, na katerem je njegovo čisto vedenje abstraktno bistvo. Ob tem pa naj omenim še to, da tu ne gre za nobeno bit za drugo. Kajti vedenje svobode je njegova substanca kot sebstvo, ki je kot smoter vsebina; ona je tista neposredna dejanskost posredovana v neki uresničeni svet zunaj sebe.
 
Sarlatan-2

Vesel sem, ko slišim, kako nežno rokujeta z besedo in mislijo.

 
         Naj pojasnim, zgornji razmislek sem zapisal z namenom, da svojo mislijo prispevam k razjasnjevanju dejavnega duha. Želim reči, ona logičnost mišljenja se ne začenja z refleksijo, ampak z notrino reči, ki stopi sama sebi nasproti. Prebral sem izjavo nekega našega filozofa, ki pravi, da spor med Chomskim in Žižkom odraža širši filozofski spor med empiričnim in abstraktnim mišljenjem, logičnim pozitivizmom in dialektiko. No, to je tisto prazno abstraktno povzdigovanje mišljenja, ki ne izhaja iz nobene realnosti. To bahanje z mišljenjem, kot da želi izraziti, da so filozofi tega časa dejavni na način dialektičnega mišljenja in da so njihova dela eno samo dosledno mišljenje. A filozofska dela tega časa izžarevajo ravno nasprotno, namreč to, da je njihova vsebina zapletena, ker niso upoštevana načela mišljenja; vsebinam manjka ona notranja nujnost, ki postavi pojem za sebe in s tem ono stvarno. Tako da moderni filozofi, ki hvalijo logiko mišljenja, brez podlage povzdigujejo nekaj, kar nima nobene stvarnosti. To, da gre za spor med empiričnim in abstraktnim mišljenjem, to je isto kot če rečem, da gre za spor med abstraktnim razumom in nenazornim mišljenjem.

         Spor med Chomskim in Žižkom izraža predvsem to, da obstaja dejavnost duha, ki je še nismo začeli niti razpoznavati, kaj šele da bi jo spoznavali. Vrata v pojavni svet duha sicer odpiramo, nismo pa še v ta svet stopili. Mi smo še vedno dejavni na ravni biti-izven-sebe ali čiste zavesti. Tisto pa, da reflektiramo in si samega sebe odsvojimo skozi čisto zavest, to nas opozarja, da metafizičnega pojma Boga ali čisti pojem, ki je skozi sebe realen, ne jemljemo resno; ne glede na to, da je ravno čisti pojem bistvo nastajajočega vedenja ali vede izkustva zavesti. Kajti pot iz notranjosti vodi najprej k čistemu pojmu, se pravi k Fenomenologiji duha ali sistemu vede. Skratka, brez poznavanja fenomenologije duha, ni mogoče začeti resnega pogovora o mišljenju. Zakaj logičnost mišljenja se začenja z metodo začetka ali s principom čistega vedenja.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment