Zadovoljen sem, ker statistika internetne strani kaže, da je stran obiskana. Tako pravzaprav vem, da ne pišem za sebe, ampak za duha, ki verjame, da še ni dosegel vrha sveta. Statistika pravzaprav kaže, da duha zanima tudi odsvojitev in nastajajoče vedenje. Se pravi, moja aktivnost ima neki smisel. Glede na to menim, da bi duha zanimala tudi vsebina drugega dela Sistema vede, ki je Znanost logike (ta ima tri dele), katere čas pa še ni napočil. No, ne glede na to, nič slabega ne bo, če bom kaj napisal o logiki, v kateri filozof Hegel razvija bit, bistvo in pojem. Pazite, ko človek začne dojemati filozofijo po notranji strani, postane filozofija dosti bolj zanimiva, saj je to realni svet gibanja substance in njenega postajanja.
Sicer pa menim, da sem Heglovo filozofijo toliko spoznal, da vem, kaj je notranje gibanje substance. Tega izraža tudi sodobna umetnost, o kateri sem tu in tam že kaj napisal, lahko pa bi še kaj povedal zlasti o njenih idejah, ki upodabljajo gibanje notrine ali nastajajočega sveta, »ko se enotnost človeške in božanske narave iz neposrednosti povzdigne v zavestno enotnost«. Sodobna umetnost je namreč obremenjena zunanjimi dodatki, pa ni čudno, da je nedoumljiva in nezanimiva. Hočem reči, o sodobni umetnosti bi se naj razmišljalo in pisalo bogatejše, da bi bila bolj dojemljiva, saj bi jo potem duh z večjim zanimanjem ogledoval in se z njo več časa družil. Tako bi sodobna umetnost dobila več sogovornikov in tako neko življenje čistega pojma v svoji sebienakosti.
Osvobajanje duha se začenja z odsvojitvijo sebstva, ki je lahko neodločno, posebej še, če še duh ni dojel principa odsvojitve. Princip je namreč bistvo nastajajočega vedenja, ki se ga ne da dojeti čez noč. No, upati je, da bo duh začel sebe dojemati iz postavljene osnove ali elementa vedenja, katerega princip je absolutni dojem. To bo zmaga duha in svobode, s tem pa zmaga Heglove filozofije, tj. prvega dela Sistema vede, ko se duh ohranja v razmerju do drugega in pojmi sebe.
Sicer pa menim, da se danes o idejnem svetu premalo govori, verjetno tudi v šolah, kjer bi se naj govorilo tudi o pojavljanju duha, če se resnično želi, da se duh do realnega sveta stvari ne bo več tako nenatančno obnašal. Duh se namreč ne ukvarja s seboj in idejo, ampak zgolj zunanjim svetom in vedenjem, ki ga čisla kot takega, ko pa mu čislanja zmanjka, hvali števila in izračune, na katerih danes svet stoji. Namesto da raziskuje idejo v njenem gibanju, izdeluje predračune in se gre to neko preračunavanje sveta. In to najbrž zaradi tega, ker je začel verjeti v ona bedna števila, na katerih snuje svet denarni mogotec. Sicer pa duh kaže, da ga ideja in svet čistega dojema ne privlači. Pa tako ni čudaško, če nadarjeni izobraženec hvaliči slepila in onstranske preobrazbe njegovega vedenja, vse to najbrž s smotrom, da se izogne gibanju predmetne substance. O tem namreč na veliko govori zlasti takrat, ko hvaliči gibanje kapitala, ekonomske vidike in one kupe denarja, ki da lahko podkupijo vsak resnični svet. To bahaštvo premoči kapitala in tistega, kaj vse da kapital lahko razreši, je postala nova vera. Tako da ni čudno, če se o idejnem svetu ne govori in če se daje prednost prazni abstrakciji in številkam, s katerimi se pobija misel in smisel duha, ki še ni dojel, da se čez števila ne da priti do nobene resničnosti. Ubogi duh, če se ne bo predramil in svojo pozornost usmeril v notranji svet in gibanje substance, bo zagotovo postal ujetnik kapitala.