Abstraktno nasilje, ki se ga izvaja z oglasi prek medijev, je postala navada, ki jo vsiljuje kapital in pametne glave, ki so v službi kapitala. Ta gledalcu ali poslušalcu sporoča, da lahko izvaja abstraktno nasilje kadarkoli. Tudi takrat, ko gledalec spremlja na primer kolesarsko dirko po Franciji ali gleda film. In to abstraktno nasilje izvaja kapital s ciljem, da pokaže, kdo je gospodar medijskega sveta. In tega gospodarja se danes poveličuje, ne glede na to, da razjeda živce s podobami, ki nimajo nobene vsebine in so zgolj abstrakcije. Gledalcu ali poslušalcu se vsiljuje abstraktne predstave med oddajo, ker tako hoče oblast kapitala. Ob tem pa je pomemben čas objave oglasa, tj. izvajanje abstraktnega nasilja, ki ga izbere kapital. Abstraktno nasilje se namreč izvaja tudi med oddajo. To odkrito kaže, da je gledalec ali poslušalec razumljen kot nadarjen robot, da torej ni razumljen kot človek in duh, ampak kot butalec, ki ga je treba vsakih deset minut spomniti, da obstaja medijski gospod.
Primer abstraktnega nasilja je bila kolesarska dirka po Franciji. RTV Slovenija je motila kolesarsko dirko z oglasi in tako gledalcu sporočala, da ga dojema kot nadarjenega robota. Se pravi, gledalcu je sporočala, da naj abstraktno nasilje dojame kot nasilje medijskega gospoda, ki tako hoče. Zakaj abstraktno nasilje bo minilo in kolesarska dirka se bo nadaljevala. In to prekinitev dirke bi naj gledalec razumel kot nekaj, kar se pač mora zgoditi. A v resnici je RTV Slovenija med kolesarsko dirko gledalcu sporočala, da je sposobna razumeti interes kapitala, da pa ni sposobna razumeti gledalčevega interesa.
Oglaševanje v medijih je mogoče zamejiti na določen čas, tako ne bo vznemirjalo gledalca ali poslušalca. Zakaj tisto prazno oglaševanje ni nič drugega kot pojav idealizma, ki je zgolj neki videz. Oglaševanje ne sporoča nič vsebinskega, zato ni potrebe, da vznemirja gledalca ali poslušalca med oddajo.
In tako pridemo do dojetja, da RTV Slovenija upošteva voljo kapitala, volje gledalcev pa ne. Zaradi tega ni čudno, če je abstraktno nasilje ali oglaševanje, ki ga ukazuje kapital, del njenega programa. Za kaj pravzaprav gre? Zato, da se pokaže moč kapitala in to, da je gledalec razumljen kot nadarjen robot, ki se je sposoben prilagajati nasilju kapitala.
Tisto, kar ni skladno s časom, je to, da se gledalcu ali poslušalcu vsiljuje oglase med gledanjem konkretne oddaje. Rečeno drugače, skozi abstraktno nasilje kapital sporoča, da obstaja v medijskem svetu transcendentna moč, ki lahko razjeda gledalcu ali poslušalcu živce. To je nekakšna čudaška oblast kapitala, ki utrjuje medijsko oblast. Ali, to je izmišljeni stvarnik, ki poskrbi za to, da se gibanje kapitala nadaljuje v načinu abstraktnega nasilja.
No, jaz menim, da je mogoče abstraktno nasilje pokazati tudi med oddajami in ne v oddaji. Zakaj vznemirjanje z oglasi ni nič drugega kot napad na gledalca ali poslušalca. Pa je oglaševanje, ki prekinja gledalčevo zbranost popolnoma odveč. Zato bi bilo dobro, če bi si medijska bistroumnost razjasnila oglaševanje in ga poskušala dojeti po nasledku. Nenazadnje, dobro bi bilo, če bi gledalca ali poslušalca mediji spoštovali kot duha, ne pa kot nadarjenega robota, ki abstraktnega nasilja ne dojame.