Filozofija je danes aktivna povsem zunanje, pa zato ni nenavadno, če njenim vsebinam manjka notranji dojem. Zaradi tega filozofija izgublja realnost in se v brezmejnem onstranstvu ne prepoznava. Namreč, ko princip dejanskosti ne deluje, tudi nobena koreninska odsvojitev ni izpeljana in svet se razgubi v brezmejnem onstranstvu. Tisto, kar je nekakšno določljivo abstraktno truplo, to je svet, ki nima na sebi nobene določenosti. To je tisti abstraktni svet, v katerem je čutna bit neka abstrakcija, ki pa ne prehaja v drugo-bit; zunanjost je različna od notranjosti, pa je tako rezultat zgolj ideal brez dejanskosti, torej neizpolnjena abstrakcija kot abstraktna ravnodušnost. Bog je navzoč kot igra abstraktne brezbrižnosti, on biva, a le kot naključna moč in brezmejna nestvarnost v oblikah abstraktnih predstav. In zaradi tega se svet enkrat razločuje od sebe, kdaj drugič pa zgolj biva kot neposredni abstraktni raznoliki svet. Rečeno drugače, to je svet, ki se na široko razteza in ne doseže nobenega postajanja. Svet nastaja kot ujemanje izobrazbe in zavesti in je čista abstrakcija realnosti. Se pravi, neposredna abstraktna realnost se dopolni z neko drugo realnostjo, ki je kot čisti svet sicer podoba realnosti, vendar podoba, ki nima dejanskosti v svojem pojmu.
Absolutni dojem je osnova in bistvo življenja. To je enostavni odnos proti sebi ali zakon dovršen do nujnosti. Zato je tisto, kar ni razdvajanje ali postajanje pojma, le subjektivni način mišljenja, s katerim sta izražena samo naravnanost in mnenje.
Oh, filozofija, kot vidiš, svet je danes abstrakten in ne prehaja v sebi nič drugega, ampak se nadaljuje in konča kot neizpolnjena abstrakcija. Pri tem prostem prehajanju sveta pa seveda ne gre za to, da bi bil svet absolutno določen, ampak gre za to, da je abstraktna realnost domišljijsko izražena v lepem jeziku in kot obljubljen svet, ki se pretaka v možnosti. In tako svet prehaja iz enega sveta v neki drugi svet brez principa dejanskosti. Pa čeprav človek tega sveta več ne dojame, se mu ga podarja kot potencialen svet. To je namreč čisti svet vedenja, v katerem duh daje času čas, gibanje pa ne spreminja nič, ker je ta svet neka zunanja skladnost izobrazbe in zavesti. In to igro abstraktnih svetov nadzira abstraktni um, ki nastopa kot poznavalec in presojevalec abstraktne realnosti, ki pa ne doseže postajanja njene dejanskosti. In tako imamo abstraktne svetove sestavljene iz abstraktnih stališč in predstav, ki niso nič drugega kot neizpolnjene abstrakcije.
Oh, filozofija, čas je, da tisto abstraktno vedenje stopi na stran, da bi duh začel spoznavati predmet kot začetno postajanje čistega pojma, ki je gibanje, s katerim je doseženo razdvajanje pojma. Zakaj le na ta način abstraktna realnost dobi na sebe svojo pripadajočo dejanskost, ki je njena določenost. Določenost je svet občih momentov, s katerimi je bit vedena kot sebi proti postavljeni čisti dojem. On je tisto enostavno in bivajoče kot eno. Kar želi dejati, da na ta način realnost dobi empiričen obstoj v drugo-biti. Kajti to je tisti način, s katerim je pojmu priznana njegova določenost. In nenazadnje, to je tisti princip dejanskosti, ki ga filozof Hegel v Sistemu vede razvije kot metodo čistega pojma.