Svet kot sebstvo osebe še ni predmetni svet. Zakaj predmetni svet je proces postajanja in določenost sveta. Pa je sebstvo osebe abstrakcija, ki ni dosegla svojega postajanja. Duh bi naj sebe izpolnil v drugem ali v proti postajanju, v katerega pade njegova odsvojitev, s katero odpravi sebstvo v določene momente. Svet torej ni nekaj, kar zgolj odtujimo in je nastajanje sveta kot neka abstrakcija, v kateri najdemo vedenje o samem sebi ali kaj takega, kar je odpravljeno naravno sebstvo ali neki svet kot odtujeno sebstvo.
Kadar je duh subjektivno naravnan in ni dejaven na predmetni substanci in svoji odsvojitvi, potem je pač dejaven na njegovem interesu. Potem pač išče in odmetava le nekaj, kar najde v sebi. In to zapoveduje njegov občutek in interes, ki ga preganja in pošilja v spopad s pojavnim svetom. Se pravi, subjektivna usmerjenost zaznava samo to, kar hoče zaznati in je neko nasprotovanje ali pojavni svet. Pa je tisto, kar duha vznemirja in pošilja v boj, njegova strast, ki mu ne dovoli, da bi bil dejaven v interesu substance. Osebna naravnanost mu ne dopusti, da bi bil dejaven kot duh, ampak kot tisti, ki povzdiguje subjektivno držo.
Pomembno je, da je duh dejaven v interesu predmetne substance, ne pa tako, da izpostavlja svojo subjektivno stališče. Zaradi tega je nujno spoznavati nastajajoče vedenje, gibanje substance in to, kako duh sebe naredi za svoj predmet. Le tako spoznava princip istoimenskega in postajanja, v katerem je svet razloček kot notranji razloček, ki je neskončnost. Zakaj moč istoimenskega se podvoji skozi odnos končnosti in neskončnosti.
Duh ohranja subjektivno držo, ker ga gibanje predmetne substance ne mika. Subjektivna dejavnost prepreči vzpostaviti substanco in tako postane njegov predmet sebstvo, kar pomeni, da svet ne prehaja v drugo. Rečeno še drugače, predmet ne doseže drugo-biti in tako tudi ne gibanja notrine v notrino, ki proizvede proti postajanje substance ali njeno sebi enakost, ki je razvejano bistvo substance kot postajanje občih momentov. To hoče reči, da bi bil duh dejaven v interesu predmetne substance, je nujno, da subjektivno naravnanost brzda in ne dopusti, da jaz napihuje sebstvo in ohranja subjektivno držo, s katero ni mogoče nobenega sveta vzpostaviti. To pa ni dobro, saj duh ni dejaven na substanci in njenem postajanju.
Nujno je spoznati, kako si duh sebe odsvoji, da bi bili dejaven v interesu predmetne substance. Odsvojitev je tista, ki proizvaja razdvojenost in tako postajanje substance, katere bistvo zaživi v svoji določenosti. To je namreč tista osnova, ki pove, da je duh dejaven na gibanju predmetne substance in da je subjektivno držo opustil. Le na ta način je dejaven svobodno, saj proizvaja predmetno svobodo, tj. pojem predmetne substance. To pove, da ne sme subjektivnemu jazu dajati prednost. Zakaj tisti neki pojavni svet, ki ni nič drugega kot abstrakcija sebstva, ne doseže postajanja ali svoje določenosti.
Duh mora brzdati svojo subjektivnost in dojeti, da je nastajajoče vedenje tisto, ki razodeva, kako si sebe odsvoji s principom. Zakaj odsvojitev je tista, ki zbliža duha s predmetom in načinom postajanja. To je bistveno poznavati, zakaj le tako je lahko duh dejaven produktivno in v interesu gibanja predmetne substance. To je tista dejavnost duha, ki izrazi, da je dejaven kot resničen duh, ki ve, kaj je Eno in zakon gibanja substance.