Omikani človek se izgublja v neomejeni realnosti ali v svetu praznih besed

Written by Jože Požar on 21 julija, 2013 – 5:52 dop -

         Filozof  G. W. F. Hegel je napisal tekst z naslovom Kdo misli abstraktno? Na začetku teksta zapiše tole misel: »Zakaj metafizika je beseda, tako kot abstraktno in malone tudi mišljenje je beseda, pred katero vsakdo pobegne bolj ali manj tako kot pred bolnikom s kugo.« V tekstu filozof postavi tudi tole vprašanje: »Kdo misli abstraktno?« Njegov odgovor je: »Neomikani človek, ne pa omikani.« Takoj se vprašajmo, kako pa potem misli omikani človek? Zelo kratek odgovor bi bil: v načinu in z začetno metodo. Z metodo začetka odpravi in vzpostavi bit substance, ki je negativna določitev, sebienakost in s tem realizacija čistega pojma obče.
 
Omikan-clovek

Nobene metode in bivanja sebienakosti, ampak nebrzdano vrenje onih praznih abstrakcij in prostost od določenosti, to je tisto, kar priganja
omikanega človeka.

 
         Ali lahko zatrdimo, omikani človek misli z metodo. Če bi bil dejaven kot absolutna sila uma in bi z absolutno metodo realiziral čisti pojem obče, potem njegov dejanski svet ne bi bil v tako veliki meri nedoločen in brezpojmovno predstavljen. Tisto, kar omikanega človeka opredeli, je ravno brezmejen svet, ali to, da misli abstraktno. Na nedoločeni svet naletimo tam, kjer odpušča ali odtujuje naravno sebstvo in je njegov čisti svet neka neomejena abstraktna realnost. Lahko rečemo, nedoločenost je očitna tam, kjer mu gre zgolj za bit-izven-sebe. Tako da tisto, kar pusti za seboj, to so v glavnem abstraktne predstave, ki od pojma vzamejo le moment splošnosti, ob strani pa puščajo posebnost in posameznost pojma.

         Naj ocenim primer. Ko sem nazadnje prisluhnil trem filozofom na radio Ars in poskušal dognati, kaj je vsebina njihovega pogovora, sem lahko ugotovil, da v pogovoru manjka stvar. Posamezni filozof je odmetaval čisto vedenje in izražal zor kot izrečeno neposrednost ali empirično eksistenco, s tem da se ni zadržal pri nobeni neposrednosti. Filozofi so nepovezano predstavljali svoje poglede in niso iz nikakršne osnove izhajali. Lahko bi rekel, bili so abstraktno aktivni, odpravljali pa niso nobene konkretne substance; določenost so diskvalificirali. Skratka, dejavni so bili kot kaki učenjakarski filozofi, ki jim je šlo le za to, da obnovijo vedenje in da za povrh izrazijo kak moment biti nasploh.

         Pogovor filozofov bi bil zanimiv, če bi filozofi poskušali odpraviti kako neposredno reč in bi bili dejavni na predmetni substanci. Na ta način bi delovali v interesu stvari, poslušalcem pa bi pokazali, kaj se to pravi biti dejaven na konkretnem predmetu in delovati metodično. Namreč, metoda začetka je ravno to, da duh vzpostavi tisto obče in da iz njega izpelje kaj naslednjega. Način je torej tisti, ki ne dopušča, da duh sebe prosto odmeče in se za tem pripenja na kategorije, ki jih nikoli ne zmanjka in se jih uporablja za zatrjevanje neposredne biti.

         Ali omikani človek misli abstraktno in se zaradi tega izgublja v neomejeni realnosti? Metodi začetka se vsekakor ne more nenehno ogibati. Metoda začetka je namreč »zavest o formi notranjega samogibanja njene vsebine.« To, da se izgublja v svetu praznih besed in oni nedoločenosti, to govori o tem, da deluje brez metode začetka in misli abstraktno.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment