Spoznavanje samega sebe skozi odsvojitev vedenja

Piše: Jože Požar : 27 decembra, 2020 – 7:50 dop -

Človek v svojem spoznavanju še ni prišel tako daleč, da bi lahko rekel, poznam samega sebe, o svoji odsvojitvi vem vse. Zato duh, ki danes govori, da je z izobrazbo spoznal samega sebe, zagotovo nima v mislih spoznavanja v njegovi odsvojitvi. Ta duh ne ve, kaj se to pravi dojeti sebe ko tistega, ki se je sposoben odsvojiti ali biti dejaven na način, da vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zakaj edino duh v svoji odsvojitvi se zaveda samega sebe kot tistega, ki sebe odpravi na način gibanja in postajanja. Brez odsvojitve in postajanja predmetne substance, ni mogoče biti dejaven v interesu gibanja in proti postajanja substance.

Duh torej, ki še ni spoznal odsvojitve, si zagotovo ni na jasnem s pojmi, ki se tičejo odsvojitve in postajanja. K odsvojitvi spadajo pojmi kot so: sebstvo zavesti, samozavedanje, um, duh, nastajajoče vedenje, sebienakost, protipostajanje, gibanje substance, logična sovisnost in drugo samega sebe, pa še mnogo pojmov tukaj najdemo. Veliko je takšnih pojmov, o katerih se danes ne govori ali se ima o njih le kako predstavo. To pa zato, ker človek svoje odsvojitve ne jemlje resno, še posebej pojmov, ki so vezani na odsvojitev. Namreč duh danes ne kaže nobenega zanimanja za to, da sebe spoznava po notranji plati in kot tistega, ki proizvaja in vzpostavlja svoje vedenje v načinu postajanja, ki mu odkrije, da je svoje vedenje postavil kot svoboden duh, ki je dejaven v interesu predmetne substance in njenega čistega pojma. Zakaj to, da je dejaven v načinu in s postajanjem, to mu zatrdi, da je razvil svoje vedenje skozi gibanje notrine in logično sovisnost. Namreč le na ta način lahko duh svoje vedenje postavi kot predmet, ki je postavljeno razmerje predmetne substance do sebe.

 

Filozofova pomanjkljivost je, da se brani spoznati, da je predmet filozofije nujnost, ki ga je treba določiti in preučiti. Zakaj tisto programiranje filozofije in sprejemanje filozofije kot nekaj, kar ni noben določen predmet, je pravzaprav lahkomiselno pristopanje k filozofiji. Takšno lahkotno dojemanje filozofije ne spoznava predmeta filozofije, zakaj duh beži pred realnostjo predmeta in njegovo dejanskostjo. Natančno vzeto, s tistim poenostavljanjem filozofije na zunanje abstraktne forme, ni mogoče spoznati predmeta filozofije.

 

Še posebej je pomembno, da duh spozna, kako se pojavlja sebi kot zavest, samozavedanje, um in duh, in ne nazadnje kot absolutno vedenje. Ni dovolj, da spoznava sebe zunanje ali površno. Zakaj tisto zunanje spoznavanje ni notranje spoznavanje, pa je zato površno, saj duh ne izpelje postajanja substance in prav tako ne svoje odsvojitve. To pa seveda ni tista dejavnost, s katero izpelje svoj razvejan čisti dojem v momentih, ki povedo, da je predmetna substanca dosegla drugo-bit, tj. njeno določenost v neskončnosti, na katero je vezana ona neposredna končnost, ki sebe določi v neskončnosti ali svojem čistem proti postajanju.

Za duha je posebej vabljivo zlasti to, da spozna svojo odsvojitev skozi gibanje zavesti in samozavedanje. To je namreč osnova spoznavanja, v kateri duh odkriva, kaj se dogaja, ko si samega sebe ne odsvoji in se sebi pojavlja zgolj kot kontinuiteta vedenja, s katero ne doseže postajanja predmeta, ampak samo pojavni svet, ki je nekakšno pojavno zlo, ki ne stopi s seboj v razmerje. To je zlo, ki izključi drugo-bit, tj. čisti dojem, ki je samo bistvo odsvojitve. Zakaj duh bi naj sebe odpravil v načinu postajanja, kar hoče reči, da mora biti dejaven s principom. Edino princip zagotavlja, da bo svoje vedenje postavil kot predmet.
Srečno novo leto 2021!


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Spoznavanje samega sebe skozi odsvojitev vedenja

Bil sem ujetnik korona virusa

Piše: Jože Požar : 20 decembra, 2020 – 7:48 dop -

Tako se je začelo. Zvečer sem se ulegel v posteljo. Ne takoj, ampak potem. Svet je bil že tam, bil je v meni; tudi slika, ki je visela na steni, vendar ne tista moja, ki jo jaz vsak dan zelo rad gledam. Tudi soba ni bila več čisto moja, ampak od njega. On je namreč že bival v meni. Zaradi tega tudi druga soba ni bila več prepoznana, saj se je prostor kar naprej spreminjal in pačil. Tako je tudi WC spremenil svojo podobo, bil je hladen mrzel in neprepoznaven. Postavil se je na glavo in tega nisem mogel dojeti. Zakaj v tem mojem svetu ni več delovala nobena zdrava pamet, ki bi jo jaz prepoznal. Enostavno, moj svet je začel izginjati, hkrati pa se je tu že kazal novi svet kot nekakšna norost, ki se ni zmogla povezati v sebi. V moje oči je prihajala in se ponujala kot svet tujca, ki se je razgubil v abstraktne podobe. Tako je svet na eni strani izginjal, na drugi pa nastajal kot nadomestni svet, ki pa ga nisem bil sposoben obvladati, ker nisem imel nobene moči. Svetova sta se začela mešati med seboj in jaz sem bil izgubljen; ničesar več nisem dojel. Bedasta igra sebstva se je odvijala pred menoj, ker jo je vsilil korona virus. Jaz nisem bil jaz, namreč, postal sem nekdo, ki ga nisem prepoznal. Moje sebstvo je izginjalo, ker je tako hotel korona virus. In tako sem postal nasprotje samega sebe, torej tujec, ki ne zazna samega sebe. Zakaj jaz nisem bil več jaz, ampak nekdo, ki ne prepoznava samega sebe in se je zgubil v praznih podobah, ki jih je vsiljeval korona virus.

 

Korona virus je spreminjal moje sebstvo. Zaradi tega je sebstvo postalo podoba/prikazen, ki ni živelo lastnega življenja. Zato lahko rečem, da mi je korona virus vsilil življenje, ki me je naredilo za ujetnika kovida. Kovid je vrag, ki počenja to, kar pač počenja. Nisem se mu mogel upreti, bil sem ves čas njegov ujetnik.

 

Ker nisem bil več to, kar sem bil, sem obstajal le še kot abstraktna sila. Korona virus je podivjal in jaz sem počenjal samo tisto, kar mi je ukazoval. Poslal me je v mojo sobo, a jaz nisem vedel, zakaj sem šel tja. Šel sem na WC in naenkrat sem bil v pomanjkanju zraka. Kaj zdaj, kaj narediti in čemu sploh to pomanjkanje zraka in zadihanost.

Korona se je enostavno naselil v mene in jaz tega nisem zaznal. Nisem vedel, da ima strašansko abstraktno moč, s katero lahko spreminja svet in ga naredi za resničen svet. In ta korona svet je mene začel ubijati, saj nisem več samega sebe prepoznaval. Bil sem nekdo drug, nekakšna podoba mrtvega sebstva, ki ga je sila korona virusa vzpostavila z namenom, da pokaže, kaj se to pravi živeti neresnični svet samega sebe ali svet, ki ti ga vsili nekdo drugi.

Moja izkušnja s korona virusom mi je povedala, da sem bil ves čas mrtev v sebi in prav tako neko življenje, ki ni bilo sposobno obvladati samo sebe, ker je tako hotel korona virus. Ta abstraktna sila je namreč začela vzpostavljati sebe kot abstraktno čisto sebstvo, ki lahko pridela tudi svet, ki ga človek ne more razumeti. To je ta nevidna in skrivnostna moč korona virusa, ki zmore premagati vsakega duha. In to je tisto izročilo duhu, ki bi ga moral duh resno dognati, če želi, da njegov svet ne bo svet korona virusa ali neumna sila, ki sem jo jaz doživljal tako dolgo, dokler mi ni priskočil na pomoč duh, on, ki je edini sposoben premagati to abstraktno nasilje korona virusa, ki me je potrlo in ponižalo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Bil sem ujetnik korona virusa

Gibanje predmetne substance izobraženec podcenjuje

Piše: Jože Požar : 15 novembra, 2020 – 6:55 dop -

Izobraženec ne hvali gibanja in postajanja substance, ampak samo vedenje kot tako. Tega pa ne postavi kot predmet, ampak ga povzdiguje in širi neomejeno, da si pridobi nasprotne oblike abstraktnega vedenja. Kar seveda ni stvarni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga podarja drugim kot čisto sebevednost. To je tista osebna izpolnitev izobraženca, ko ujame sebe upodobljenega kot drugo svojega vedenja. Kar seveda ni svet, ki bi mu nastal z gibanjem substance in njenim postajanjem, ampak je svet kot neko vzajemno učinkovanje abstraktnega vedenja s seboj. Zato njegov drugi svet ni nič drugega kot pojavni čisti svet.

Ko pa predmet zastopa vedenje kot tako, predmetna substanca ne doseže drugo-biti. Pa je jasno, da je svet skupek predstav abstraktnega vedenja. Zakaj tiste predstave so nekakšne prikazni vedenja, ki jih je mogoče zunanje povezati ali med seboj združevati. Ta svet ne nastane izobražencu skozi gibanje predmetne substance, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje, ampak mu nastane kot nasprotni svet. Pa je vnanje pridelovanje predstav neko početje zavesti, ko zavest sebe nadaljuje kot vedenje sebstva, ki pa ni nič drugega kot pojavni svet vedenja. Vedenje ne doseže postajanja ali svoje sebi enakosti, ampak se enostavno nadaljuje in prehaja v neki nasprotni svet, ki je čista prikazen vedenja.

 

Če se bo igra z abstraktnim vedenjem nadaljevala in bo duh absolutno vedenje še naprej podcenjeval, svoje odsvojitve in elementa vedenja ne bo spoznal. To je namreč pomembno, ker v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet skozi element vedenja. In ne le to, »vedenje je zavest umnega predmeta«, pa je tista zadrtost, ki povzdiguje abstraktni razum, moč uma pa ne, nekakšna aktivnost, s katero duh ne doseže čistega dojema ali postajanja absolutnega vedenja. Zato naj tukaj omenim še dognanje filozofa Hegla: »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo.«

 

Sicer pa izobraženec danes ne razpravlja o gibanju in logični sovisnosti predmetne substance ter o nastajajočem vedenju, ker ga to ne privlači. Zato se tudi ne sprašuje, zakaj poveličuje abstraktno vedenje, gibanja substance pa ne. Moj odgovor je, ker je zadovoljen s tistim, kar napravi z vedenjem kot takim. To vedenje je neomejeno in ga je mogoče širiti in izpopolnjevati, se pravi, ko vedenje ni omejeno na predmet, izobraženec širi vedenje čez mejo. Sicer pa duh tega časa ne pozna merila za vedenje, pa je jasno, da vedenje jemlje zgolj kot moč in silo, s katero lahko pridela mnoge pojavne svetove, ki so abstrakcije vedenja.

Torej, kjer ni gibanja predmetne substance, tam je le neko prostranstvo vedenja, s katerim duh idealizira svoje vedenje brez da bi vsebina bila omejena na predmet. Duh svoje vedenje prosto nadaljuje v neko drugo vedenje. To pa je idealizem, ki ne pozna meje in je zato njegov rezultat prazna prikazen vedenja. Zakaj duh ne izvaja gibanja substance in tudi čistega dojema ne doseže, v katerem je substanca razvezana v obče momente, ampak odriva od sebe abstraktno vedenje, ki pa ne doseže postajanja. In tega gibanja in postajanja substance duh ne spoštuje, ker ga privlači samo svet vedenja kot takega. Pa se pojavlja vprašanje, kako izobraženec meri svoje vedenje. Verjetno ga sploh ne, kajti če bi ga, bi dognal, da njegovo abstraktno vedenje nima nobene meje. Filozof Hegel nekje zapiše, da »vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu.« Toliko le, da ne bi izobraženec sklepal, da merilo za vedenje ne obstaja in da vedenja ni mogoče meriti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Gibanje predmetne substance izobraženec podcenjuje

Danes mediji ignorirajo princip realnosti in njene dejanskosti

Piše: Jože Požar : 8 novembra, 2020 – 6:44 dop -

Ko duh ni dejaven v interesu realnosti in njene dejanskosti, je dejaven subjektivno in samovoljno. To hoče reči, ko medij v informativni oddaji dogodka ne prikaže kot odnos realnosti in njene dejanskosti, ni dejaven objektivno. Rečeno še tako, ko medij dogodka ne prikaže kot razmerje realnosti in njene dejanskosti, ga kaže tako kot ga zaznajo oči novinarja ali kot abstraktno nespremenljivo podobo. Takšno subjektivno dojemanje dogodka izključi odnos realnosti in njene dejanskosti, s tem pa objektivno upodobitev.

Dalje, da medij ne izraža realnosti in njene dejanskosti, kažejo primeri poročanja, ko realnost ne doseže svoje dejanskosti, ampak je realnost prikazana brez njene dejanskosti ali celo tako, da se realnost kot tako zunanje okrasi s kako subjektivno oceno ali razlago. Ko pa duh razmerje realnosti in njene dejanskosti prezira, je jasno, da je dejaven enostransko ali samovoljno. To nam pove, da duh merila resničnosti ne išče v razmerju realnosti in njene dejanskosti, ampak v subjektivnem spoznavanju ali abstraktnem presojanju.

 

Ilustracija poizkuša izraziti razdvajanje istoimenskega. Zakaj razloček istoimenskega je drugo, ki je nanašanje na sebe samo ali proti postajanje (črna doseže v rdeči svoje proti postajanje). Ilustracija želi izraziti, da je pojem v svojem bistvu Eno. To je torej samogibanje istoimenskega, ki se odrine od sebe in je postajanje razločevane notrine. Notrina stopi sebi nasproti in na ta način doseže popolno notrino. Proti postajanje v svoji enotnosti »ima v sebi to, da nič ne ostane nič, temveč preide v svojo drugo, v bit.« To je torej postajanje pojma v njegovi osnovi, s katero si istoimensko da svojo izpolnitev skozi notranji razloček ali sebi enakost.

 

Medij, in to bi naj veljalo za vse medije, mora sebe utemeljevati na principu poročanja, da bi bilo poročanje objektivno. Merilo poročanja pa ne more biti zgolj neka nadarjenost novinarja za to, da oriše kaj je zaznal s svojimi očmi in kaj je slišal. Dogodek, ki ga spremlja, je najprej predmet in ne nekaj zgolj zaznavalnega. To stremi reči, da mora dogodek dognani kot predmet, ki ima svojo realnost in njej pripadajočo dejanskost. Se pravi, kar je realnost dogodka, to je tudi njegova dejanskost ali sebi enakost. Na ta način je dogodek, ki ima svojo realnost, zamejen na dejanskost ali svojo določenost. To hoče poudariti, da je treba realnost jemati v njeni popolnosti. Zakaj, ko je odločitev o dejanskosti kakega dogodka prepuščena subjektivni presoji, je smisel realnosti subjektiven ali enostranski.

In ne nazadnje, merilo za objektivno poročanje ne more biti subjektivnost ali osebna presoja dogodka, temveč princip realnosti in njene dejanskosti. Ta dva sta tista, ki sta eden od drugega in zato merilo. Le na ta način je dogodek vzpostavljen kot razmerje realnosti in njene dejanskosti. Poglejmo, kaj zapiše filozof Hegel o realnosti: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« Obnovimo, »ko je odločitev o resničnosti kake vsebine prepuščena subjektivni presoji, je smisel realnosti enostranski.« Zaradi tega je treba objektivno poročanje jemati kot princip postajanja, v katerem realnost doseže svojo dejanskost.

Naj zaključim tako: z zamejitvijo informativne oddaje na realnost in njeno dejanskost, se začenja svoboda duha. Zakaj svoboda je substanca duha, ki je določena, da se razvije v predmetnost, tj. v realnost in njeno dejanskost. In ne le to, svobodo velja motriti kot razvoj principa, zakaj duh mora stremeti k temu, da naredi sebe objektivnega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Danes mediji ignorirajo princip realnosti in njene dejanskosti

Prazni intelektualizem kot preseženo abstraktno izkustvo

Piše: Jože Požar : 1 novembra, 2020 – 6:52 dop -

Ubogi duh, kjerkoli predstavi moč izobrazbe, tam je govora o možnostih in virtualnem svetu, v katerem upodablja dejavnost zanesenjaka, ki je dejaven brez cilja. Zakaj on sveta ne začenja iz nobene postavljene osnove, ampak tako, da spravlja v gibanje abstraktno izkustvo. Se pravi, predmeta ne vzpostavi, ker je predmet njegovo izkustvo. Zaradi tega je tudi njegov svet nekakšna abstrakcija sebstva ali dvig nespremenljivega, ki je čisto abstraktno sebstvo ali čista sebevednost. Hočem reči, ta duh se ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem substance, kajti njemu je pomembno samo to, da spravi v gibanje abstraktno izkustvo.

To pa je tisto početje, ki ga danes hvali razumnik. Zakaj to je njegov lasten svet, ki eksistira kot neka trdna točka ali kot abstraktno izkustvo. Rečeno drugače, to je tista podlaga, na kateri začne plehki intelektualizem izpeljevati svet onstran. Ta svet pa ni nobena določna realnost, tako da tisto, kar mu nastane kot čisti svet onstran, to je le čista sebevednost, ki se na veliko razteza ali širi v predstave ter zunanje veže med seboj. Poglejte si sodobno filmsko umetnost, ki izžareva, da zna biti domišljijski svet dosti bolj zanimiv, kot kakšen realen svet. Zakaj realnost kot taka postane nezanimiva, če je ne posreduješ in jo jemlješ kot nekaj po sebi veljavnega. Pa od tukaj toliko sveta onstran ali plehkega intelektualizma.

 

Danes duh podarja svet, ki je neki svet onstran. In tega demonstrira kot samostojni svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Tako da ta svet ni nikakršna stvarnost, ampak pojavni svet, ki ni stopil s seboj v razmerje. Se pravi, to je svet zunaj mišljenja, abstraktno sebstvo kot sebi enako vedenje. Duh sebe izpolni na način neizpolnjene abstrakcije, s katero izžareva le svoje sebstvo. Sicer pa duh velikokrat dojame svet onstran kot umen svet, ki sicer obstaja posamično, vendar se ga ne glede na to sprejme in dojame kot kak skoraj resničen svet.

 

Plehki intelektualizem je postal popularen, ker ustvarja svetove onstran, ki niso vezani na realnost in njeno dejanskost. Ta svet enostavno je in sploh ni omejen, ker je to abstraktno sebstvo zavesti, ki ni vezano na nobeno postajanje. Tega duha ne privlači gibanje predmetne substance in prav tako ne postajanje, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost ali proti postajanje. Zakaj plehki intelektualizem vedenja ne postavi in razvije v obliko logične sovisnosti, ampak ga kot svet zunaj mišljenja zgolj prikazuje kot predstavljeno abstraktno sebstvo. In to zaradi tega, ker mu ne gre za logično sovisnost in gibanje predmetne substance, ki substanco zameji na njeno določenost, ampak za izdelavo abstraktnih učinkov.

Zgornjim sem želel opozoriti, da razumnik beži pred realnostjo, ker se bolje počuti v svetu čez, kjer svojim vedenjem in domišljijo lahko predstavi svetove, ki znajo biti človeku bolj prijazni kot svet, ki je vezan na realnost. In tega se izobraženec zaveda, saj se izogiba realnosti in njene dejanskosti. Realnost enostavno prezira, ker ve, da je mogoče spretno slepariti z abstraktnim vedenjem, ki je prepričljivo ravno zato, ker ni vezano na nobeno realnost in ga je mogoče prosto širiti in izvajati gibanje dokler gre.

Razumnik danes demonstrira prazen intelektualizem ali vero v nebesa, ker ga njegova odsvojitev in absolutno vedenje ne privlačita. Zato ni čudno, da beži pred realnostjo in se zateka v svet onstran. In dokler bo svoje svetove izdeloval kot neizpolnjene abstrakcije, bo prazni intelektualizem hvaličen in priznan kot neko raziskovanje sveta onstran.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Prazni intelektualizem kot preseženo abstraktno izkustvo

Mišljenju se predmet giblje v predstavah in sploh ne v dojemih

Piše: Jože Požar : 25 oktobra, 2020 – 6:15 dop -

Kar se tiče mišljenja in logike, tj. logične sovisnosti, ki predmetno substanco razdvoji, lahko rečemo, da mišljenje ni dejavno v elementu vedenja, ker se pač duh ne ukvarja z notranjim razdvajanjem substance, ampak s predstavami. To velja tudi za onega duha, ki hvaliči svoje vedenje kot tako in sklepa, da se on z mišljenjem ne rabi ukvarjati, ker ima toliko vedenja, da lahko vsako abstraktno izkustvo premaga z abstrakcijami vedenja ali svetom, ki mu nastane kot neki onstranski svet. Namreč izobraženec se danes skriva za avtoriteto izobrazbe ali onim dr. naslovom, ki ga nenehno postavlja pred svoje ime, da drugim pove, da je človek od avtoritete izobrazbe. A s tem naglaševanjem izobrazbe še ni nič povedanega o tem, da je sposoben misliti predmet v dojemih ali s principom. Toliko le, da se ve, da izobraženec ni sposoben misliti abstraktnega izkustva v načinu logične sovisnosti.

Sicer pa menim, da se izobraženec drži daleč proč od logike in mišljenja, ker ga zanimajo samo količine vedenja ali vedenje kot tako in tisti neki svetovi čez, kjer izpeljuje kombinacije vedenja in gradi svet na kategorijah, s katerimi vzbuja videz, kot da mu gre za samo stvar in pojem stvari. Pri nezanesljivem udejanjanju svojega vedenja pa ne odseva nobene logične sovisnosti, kajti ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak z interesom, da izdela predstavo o svoji iznajdljivosti. Zato je dejaven vedno tako, da izpelje svoj čisti jaz, ki demonstrira njegovo abstraktno izkustvo, pri tem pa očitno kaže, da ni dejaven na način postajanja in logične sovisnosti, ki je element vedenja ali tista osnova, v kateri predmetna substanca doseže svojo dejanskost ali svojo sebi enakost, ki je drugo nje same.

 

Kako objestno drzen zna biti dr. Čista Sebevednost, ki se predstavlja v medijih kot avtoriteta izobrazbe, ob tem pa izžareva, da predmetne substance ni sposoben misliti v dojemih. Ubogi duh, kaj pa če se njegovo izobraževanje še ni končalo. Zakaj tisto odmetavanje abstraktnega izkustva izžareva prav to, da ni dejaven na način čistega dojema. Posledica take dejavnosti namreč je, da obstane v abstraktnem izkustvo ali v predstavah, tistega drugo-bitnega sveta ali čistega dojema pa ne doseže. Skratka, izobraženec povsod izžareva svojo izobrazbo, gibanje predmetne substance in logično sovisnost pa enostavno prezira.

 

Primer tega, kako se naj ne bi mišljenje obnašalo, je danes spin doktor, ki odmetava svoje vedenje in izdeluje predstave o nemoči njegove izobrazbi. Njegovo mišljenje se giblje v predstavah in abstraktnih zmožnosti, tj. okoliščinah, s katerimi odkriva, da je mogoče pridelati z dejanji jezika in abstrakcijami vedenja veliko praznega sveta. Tako ni čudno, da je postal mojster za prikazovanje abstraktnega izkustva in razdalje sveta, v katerih ni najti postajanja predmeta in čistega dojema. Tam najdemo oblike komuniciranja vedenja s seboj, s katerimi pove, da njegov svet ni nič drugega kot eno samo sprevračanje vedenja v neko drugo vedenje, ki ga danes odlično demonstrira spin doktor na javni televiziji, kjer povzdiguje predstavno mišljenje, ki ga običajno spremlja pojasnjevanje in nedokončane negacije, s katerimi odmeče neke čiste zagotovosti izobrazbe ali tisto čisto nespremenljivo.

Torej, izobraženec ni dejaven v načinu logične sovisnosti in v interesu predmeta. Tako da na tem mestu ne moremo hvaliti izobraženca, ker pač izdeluje samo predstave o abstraktnem izkustvu in o tem, kako skočiš v onostranski svet, kjer realnost ni več navzoča in se on sebi pojavlja kot tisti, ki se mu predmet giblje v predstava in sploh ne v dojemih.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Mišljenju se predmet giblje v predstavah in sploh ne v dojemih

Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe

Piše: Jože Požar : 18 oktobra, 2020 – 6:12 dop -

Duh, ki se zanaša na znanje in svoje prepričanje, zagotovo ni dejaven ustvarjalno. Ta duh najde svet v sebi in svojega vedenja ne postavi kot predmet; se pravi, s seboj ne stopi v razmerje. Zaradi tega obstane v neposrednem vedenju, ki je njegov čisti nerazločen jaz. To je njegov neposredni svet ali nespremenljivi svet, ki ni noben predmet, ampak njegovo vedenje, ki nastopa v imenu predmetne substance. Se pravi, ker je prosto dejaven, ničesar ne postavi kot osnovo, s tem pa tudi ne doseže razmerja. In tako vidimo, da ni dejaven ustvarjalno in v interesu gibanja predmetne substance in njene dejanskosti.

Ko je duh dejaven s smotrom, da svoje vedenje zgolj izrazi, potem zagotovo ni dejaven ustvarjalno ali tako, da pridela drugo samega sebe. Zakaj drugo je proti postajanje prvega ali njegova sebi enakost. To je tisto začetno gibanje, s katerim si duh samega sebe vzpostavi. Če tega ne doseže, tudi razmerja ne vzpostavi, ki je odnos s seboj. To stremi reči, da ustvarjalnost ni le neko odmetavanje vedenja, ampak je dejavnost v načinu postajanja vedenja.

 

Duh bo porabil veliko časa za to, da bo spoznal, kako si samega sebe odsvoji. Vmes pa bo dejaven tako, kot to kaže danes izobraženec. Ta pa kot vidimo ni dejaven ustvarjalno, in to zaradi tega, ker se je navadil uživati svojo izobrazbo in jezik, s katerim sicer izpelje kakšno nedokončano negacijo ali nagnjenje, ne pa svoje odsvojitve. Z navajenim obnašanjem vedenja namreč odseva, da svojega vedenja ne postavi kot predmet. Morda bi bilo za začetek dobro, da se vpraša, kaj je vedenje, o njem še ni izrekel niti enega stavka. Kaj pa če bi z raziskovanjem vedenja in odsvojitve pridobil nove pogoje za to, da postane bolj ustvarjalen?

 

Sicer pa menim, da je treba o ustvarjalnem duhu vedno znova govoriti in zlasti mlademu duhu pokazati, kako si samega sebe odsvoji. To velja še posebej za študenta filozofije, zakaj čas je, da tudi on začne spoznavati duha iz postajanja. To bo mlademu duhu dalo polet za to, da začne razmišljati s svojo glavo. Enako bi lahko rekli za študenta prava, ki se ne uči razmišljati na način logične sovisnosti, princip svobode pa mu ni pojasnjen. To nam pove, da se mladega duha ne jemlje kot mislečega duha, ampak kot človeka obremenjenega s svojo čutnostjo, ki ne rabi vedeti, kaj se pravi odsvojiti svoje vedenje in ga postaviti kot predmet.

Tisto torej, o čem je potrebno danes naglas govoriti, je ravno to, da si duh mora samega sebe ustvariti na način posredovanja in odsvojitve. O posredovanju ne govorijo filozofi, kaj šele da bi ta pojem predstavili mlademu duhu. Pa seveda ni nenavadno, če se o ustvarjalnem duhu nikjer ne govori v tem smislu, da je ustvarjanje pomembno za razvoj duha. Duh se namreč s posredovanjem osvobaja samega sebe, saj prehaja v drugo samega sebe, ki je tisto proti postavljeno in določeno kot čisti dojem. V čistem dojemu duh zaznava sebe kot tistega, ki je dosegel svojo sebi enakost. In to je ravno tisti izvorni začetek, ko duh sebe ugleda v drugem kot posredovalca, ki si je sebe vzpostavil. To je ustvarjalna dejavnost, v kateri duh sam sebe spozna kot tistega, ki zre sebe v čistem dojemu ali razvejanih občih momentih.

Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe. Zaradi tega je razen pridobivanja znanja, pomembna tudi ustvarjalna stran duha, do katere je treba ravno tako biti pozoren, če želimo, da bo duh v tem svetu imel vlogo, ki mu gre po njegovi zmogljivi moči. Ni dovolj, da hvalimo abstraktno vedenje kot tako, pomembno je tudi, da duha razodevamo v njegovem gibanju in spoznavanju njegove odsvojitve, o kateri se danes še ne govori.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe

Lažidemokrat izdihava ošabnost in vero v nebesa

Piše: Jože Požar : 11 oktobra, 2020 – 6:00 dop -

Tisti, ki ne spoštuje principa svobode, je menda lažidemokrat, ki razume demokracijo napačno ali plehko. Lažidemokrat odseva samo enostranske interese ali tisto, kar mu sporoča njegov notranji glas. Ta duh ne ve, da je bistvo demokracije to, da je religija udejanjena v njej. Potemtakem bi naj duh izpeljeval svet, v katerem bo religija pričujoča in navzoča kot dejanski svet. Tisto namreč, kar danes podarja lažidemokrat, to je nedejanski svet, ki je njegov najbolj lasten svet. Lažidemokrat sliši le samega sebe, tj. podarja le tisto, kar mu sporoča njegov instinkt, ki ga izreka kot egoist. To pa je svet, ki ni nobena določna realnost in njena dejanskost, ampak odtujeno sebstvo, ki ga oblikuje in podarja drugim kot sebičen človek.

Lažidemokrata ne zanima dejanski svet ali kakšna obča ideja, katere razmerje obstaja kot posredovana realnost, ki si je dala svojo dejanskost, da bi stopila v odnos s seboj. Ampak ga zanima samo neposrednost, ki je neka zatopljenost v čutno. Pa je tisto, kar je neki njegov svet onstran, nekaj ničnega ali namišljenega. Se pravi, samo njegov svet ima veljavnost, ne glede na to, da je postavljen naravnost kot subjekt in da je le abstrakcija njegovega vedenja.

 

Lažidemokrat se danes izgublja v izrekanju posameznih misli in zanesenjaštvu, s katerim povzdigne kak prazni moj zavesti ali interes. Njegov predmet je neka predstava čistega jaza, v kateri se on sebi pojavlja kot oseba brez izpolnitve. To pa ni duh, ki se zaveda samega sebe kot duha ali kot tistega, ki oblikuje svoj svet v skladu z religijo. Zakaj demokracija udejanja religijo, torej duha ljudstva, da bi bil duh zajet v svoji resničnosti. Lažidemokrat pa nasprotno hvaliči samo svojo ošabnost, in to skozi odmetavanja praznih abstrakcij in neposrednega vedenja, s katerim si odsvoji le svojo osebnost. To kaže, da ni dejaven kot demokrat, ki se zavzema za uresničevanje religije, ampak kot tisti, ki uveljavlja svojo nadutost.

 

Lažidemokrat občuduje in hvali samo svoj svet. To pa je svet, ki zgolj je in s seboj ne stopi v odnos ali razmerje. Zakaj lažidemokrat svoj svet poenostavi na abstraktno neposrednost ali na tisto, kar mu je izvrgla njegova lahkomiselnost. Hočem reči, njegov svet je vseskozi nedejanski, nekakšna negibna vseenost, ki ni nič drugega kot predstava občega sebstva. Zaradi lahkomiselnega odnosa do sveta je lažidemokrat zmeraj v sporu s seboj, in to zaradi tega, ker ne izhaja iz nobenega določno postavljenega sveta. Rečeno drugače, lažidemokrat je lahkomiseln človek, ki se obnaša kot kak veljaven gospod, ki ima vedno svoj prav. Zakaj to, kar on ponuja drugim, to je neposredni svet ali izražena ošabnost, ki jo vsepovsod odmetava. Zato seveda ni težko ugotoviti, da lažidemokrat prideluje predstave o svoji lahkomiselnosti, ki jo podarja in oblikuje z namenom, da drugim pove kaj o sebi ali svoji oblastnosti.

Lažidemokrat zaradi svoje subjektivne nastrojenostjo ne spoštuje čistega dojema. Zakaj njega interesira samo to, kar instinkt razuma postavi pred njega. To pa ni nobena obča ideja ali razviti čisti dojem, v katerem je predmet določen in postavljen kot odnos ali razmerje do same sebe. Namesto čistega dojema podarja zanesenjaštvo, ki ni nič drugega kot kaka neposredna zagotovost, ki ni nobena realnost, ampak zgolj možnost. Zato je lažidemokrat vedno dejaven lahkomiselno, njegov svet pa je tisto, čemu pravimo prikazen. Natančno vzeto, lažidemokrat je dejaven površno ali tako, da je tisto, kar predstavi, prikazen, ki je nekakšna podoba tistega, kar se mu je usedlo na dušo, in je zunaj njega podoba nesrečne zavesti. Skratka, lažidemokrat izraža le neko vero v nebesa, ko se on samemu sebi pojavlja kot zmožen predstaviti njegov lasten interes, ki nima nič skupnega z religijo ali dejanskim svetom duha ljudstva.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lažidemokrat izdihava ošabnost in vero v nebesa

Izobražen duh in logična sovisnost

Piše: Jože Požar : 4 oktobra, 2020 – 5:50 dop -

Če si kdo razumnika predstavlja kot duha, ki je sposoben logično misliti predmetni svet, potem ga je treba opomniti, da se izobraženec ni učil logično misliti predmetnega sveta. To omenjam, ker izobražen duh s svojo dejavnostjo to očitno kaže. Namreč on je trmasto dejaven na način stare metafizike, s katero ne pride dalje od neposrednosti. Se pravi, stare metafizike še ni premagal, ker ga logična sovisnost ne zanima, ampak samo dejanja jezika in enostranske oblike vedenja. To pa je svet po sebi, ki ga je mogoče prosto širiti. V tem svetu ni pomembno gibanje predmetne substance, logična sovisnost in postajanje, ampak samo vedenje kot tako. Bistveno je, da se izobraženec ne obnaša kot duh, ampak kot vedoči jaz.

Izobraženec ne naredi dovolj za to, da bi staro metafiziko premagal na način logične sovisnosti ali elementa vedenja, s katerim najprej doseže postajanje predmetne substance. Namesto da naredi korak naprej, je dejaven na način stare metafizike. Zaradi tega njegov svet ni nič takega, kar bi bila izpeljava vedenja v elementu proti postajanja. Pa je tisto, kar pridela, mrtvi produkt abstraktnega vedenja ali čista predstava sebstva. Tako je njegov svet nekakšna negibna neposrednost, ki ne doseže postajanja ali svoje sebi enakosti.

 

Kako dojemati zgornje sodobno umetniško delo, ki ga je ustvaril sin Andrej? Zdi se, da je razvil linijo v njeno nasprotje in tako dobil površino. Tako je dosegel bivanje površine v njenem postajanju, kar je element ali dejavnik, s katerim je ustvaril neko razmerje površine do sebe. Skratka, Andrej si je sebe odsvojil k občutju in čutnosti, v katerem prepozna sebe kot subjekta, ki je vzpostavil drugo samega sebe. Čutna podoba je nekakšno kraljestvo razvitih momentov, ki odsevajo notranje življenje substance in njeno vnanjsko lepoto kot gibanje in postajanje absolutnega bitja.

 

Naj spomnim: metafizika je smatrala določila mišljenja kot osnovne določbe stvari. To pa je svet po sebi, ki v svoji osnovi ne doseže svojega nasprotja ali proti postajanja, ki je njegova sebi enakost. Kar stremi reči, da predmetna substanca ne preide v svoje gibanje, ampak se jo dojema kot znanje po sebi. To pa seveda ni nobeno gibanje substance, ki bi skozi svojo negacijo dosegla obče momente ali drugo nje same. Kar pove, da ono enostransko dojetje substance kot take, ne doseže drugo nje same, ampak le razločke substance.

Sicer pa duh danes ne kaže nobene težnje po tem, da začne spoznavati gibanje substance in njeno logično sovisnost, ki že dolgo trka na vrata tega našega časa. Zaradi tega se izobraženec ne premakne iz mesta niti za milimeter, zakaj navadil se je uživati samega sebe. Zato tudi gibanje substance in logično sovisnost enostavno spregleduje. Zategadelj tudi stare metafizike ne dojame kot nekaj, kar v tem času ni več uporabno. Pa je razumljivo, da hvali enostranske čiste oblike vedenja ali tostransko nedejansko vedenje. Razen tega se mu nedejansko vedenje največkrat sesuje ali zdrobi, zato ga mora dopolnilno pojasnjevati.

Ko je izobražen duh dejaven kot tisti, ki ne doseže postajanja substance, je dejaven zunaj logične sovisnosti. Zato je njegov svet vedno nekaj končnega, nekaj, kar ne doseže proti postajanja ali svoje meje. Pa je jasno, da za kriterij resnice jemlje subjektivno znanje in prepričanje. Se pravi, njegov svet mu ne nastane s posredovanjem substance, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. In to vse zaradi tega, ker ne spoštuje logične sovisnosti, posredovanja in postajanja substance, v katerem substanca doseže svojo določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost