Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

Piše: Jože Požar : april 21, 2019 – 6:03 dop -

Vsebine, ki se jih mlademu duhu predstavlja kot filozofske vsebine, zagotovo niso razvite iz nobene osnove. Takšne vsebine so zunanja snov ali abstraktna filozofija, ki je po svoji naravi vnanja snov. Te vsebine ne dosežejo čistega dojema in so zato le igra besed in misli, ki ne prispevajo k razumevanju predmeta filozofije. Namreč filozofija kot nekakšna abstraktna stvar, ki eksistira v abstraktnih dojemih in praznih onstranskih svetovih, ni izpeljana ideja kot enotnost pojma in realnosti. Če to povemo še drugače, filozofija, ki se nikjer ne začenja in se jo izpeljuje kot prazni idealizem, ni filozofija, ki bi spoznavala pojem tistega, kar je njena postavljena osnova. Pa je filozofija, ki je zgolj zunanja snov ali nekakšna abstraktna filozofija, gibanje formalnega in brezvsebinskega vedenja. Zaradi takšnega razumevanja filozofije, je filozofija danes zgolj abstraktno vedenje in prazno modrovanje, ki ni nič drugega kot pojasnjevalna filozofija, ki se jo predstavlja kot abstraktno stvar, ki pa seveda ni določen predmet filozofije, ampak abstrakcija pojma filozofija.

 

Svet je določen, kolikor je na sebi določen, brez nasebne določitve je svet tak kot je po sebi ali abstrakten. Tako da napredovanje tistega, kar je nekaj neposrednega, treba jemati kot podrobnejšo določitev. Filozofija motri tisto, kar je dejansko in samo sebe postavljajoče, to pa je življenje predmeta. In ravno to gibanje in postajanje predmetne substance duh spregleduje; mišljenje ni dejavno v pogledu predmeta, ampak je omejeno na končno vsebino. Se pravi, če se želi, da bo mladi duh resnično spoznaval predmet filozofije, potem je nujno, da začne filozofijo spoznavati iz začetka, tj. skozi nastajajoče vedenje in absolutno osnovo, ki je pojem in resnica substance.

 

Naj osvetlim, občasno na radio ali internetu prisluhnem filozofu, ki v eter odmetava svoje prazno vedenje in kombinacije njegove domišljije, ki bi naj pojasnile kak filozofski pojem. Pri tem početju postane jasno samo to, da filozof podarja interpretacijo svojega vedenja, kajti tisto, kar daje, ni noben določen predmet, ampak abstraktno vedenje. Namesto da se filozof preda kakemu pojmu ali določni predmetni vsebini, odmetava in odtujuje svoje vedenje, s katerim izdela podobo, ki ni nič drugega kot ekspozicija sebstva ali tistega, kar on zunanje združi in je nekakšen abstraktni svet. In tu se človek vpraša, čemu koristi filozofija, ki za podlago postavi subjekt, ki se vznemirja s svojim vedenjem in predstavami.

Danes se mlademu duhu predstavlja filozofijo kot nekaj, kar je zgolj zunanja snov, ki ni postavljena na nobeni osnovi in jo je mogoče širiti v neskončnost. To je nekaka vsebina nečesa nespremenljivega, nekaj končnega kot izgotovljeno vedenje. Tako da je tisto, kar je neki gotovi svet, zgolj abstraktna stvar kot vedenje samega sebe. Na ta način se mlademu duhu podarja vedenje, v katerem lahko človek najde mirujoče nedoločenosti in tisto brezmiselno igro abstrakcij, ki nima nobene meje, ker ne gre za noben določen predmet. Skratka, na ta način mladi duh ne spoznava predmeta filozofije.

Filozofija ni zgolj abstraktna stvar ali nekaj, kar se določi kot kategorija in je izvajanje rezoniranja na mirujočem subjektu. To je razlog, zakaj bi bilo dobro filozofijo predavati kot postajanje predmetne substance, ki je zamejena na njen čisti dojem. Zakaj tisto resnično spoznavanje predmeta filozofije zahteva, da se življenje predmetne substance predoča kot postajanje čistega pojma. To stremi reči, da je treba predmetno substanco najprej vzpostaviti in določiti v elementu vedenja, kar je začetna določenost predmetne substance.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Piše: Jože Požar : april 14, 2019 – 6:24 dop -

Zdaj je jasno, izobražen duh goljufa samega sebe, s tem da on goljufije ne zaznava, ker gibanja in princip nastajajočega vedenja ne obvlada. Glede na to, da ga tudi odsvojitev ne privlači, prosto izpeljuje sebstvo in goljufije z vedenjem, ki jih celo komentira s smotrom, da pokaže, kako on s svojim vedenjem vestno in uspešno ravna. Razen tega z goljufijo premaga samega sebe in hitreje pridela rezultat, kar pove, da pojem predmetne substance zreducira na abstraktno vedenje ali abstraktno stvar. Goljufijo z vedenjem seveda ni mogoče prepoznati, če človek nima pojma o pojavnem svetu duha in nastajajočem vedenju. Zaradi tega ni pričakovati, da bo izobražen duh goljufanje z vedenjem opustil; treba je vedeti, da je zavesti bistveno to, da abstraktna stvar zaživi kot njen interes na stvari.

To goljufanje z abstraktnim vedenjem je zgleda prišlo že v navado, saj duhu gre samo za to, da uveljavi abstraktno moč vedenja. Tako ni čudno, če se z nastajajočim vedenjem in fenomenologijo duha ne ukvarja. On verjame, da je njegov svet resnični predmetni svet. Se pravi, on je prepričan, da je mogoče z abstraktnim vedenjem pridelati predmetno resničnost. In zares, vse to se da videti tedaj, ko odtuji sebstvo, ki je oblikovno gledano, abstrakcija vedenja. In to je pravzaprav izhodišče goljufije, ki je izobraženec enostavno ne zaznava, ker ga gibanje kot tako in postajanje predmetne substance ne zanimata. Namreč tisto navzven sprevrnjeno sebstvo je abstrakcija odtujenega vedenja, s katerim je dosežena sebi enakost ali neposredna oblika vedenja, ki velja kot pozitivni predmet, ki je njegov čisti jaz.

 

Izobražen duh največkrat podarja le abstraktni predmet. To kaže povsod tam, kjer izpeljuje le neko početje in gnanje zavesti. Mi moramo biti kritični do duha, kajti on danes javno odseva, da mu ni jasno, kaj se pravi biti dejaven duh. Tista goljufija sebe samega odseva, da mu ne gre za stvar kot predmet, ampak za abstraktno stvar, pa zato tudi drugo-biti ne doseže. A stvar duha je, da ima za svoj princip čisti dojem, ki je edini garant, da bo predmetni svet postavljen kot absolutna osnova pojma. Zakaj pojem je naprej totaliteta občosti, v drugo-biti obdržati enakost s seboj.

 

Poglejmo dejavnega duha, ki odtujeno vedenje jemlje kot izgotovljeno resnico, kot nekaj, kar ni treba posredovati in vzpostaviti kot eno. Ta duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, zakaj njegovo odtujeno vedenje se prosto nadaljuje. Z odtujitvijo vedenja si zagotovi neki dejanski svet vedenja, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija sebstva. Zaradi tega je duh prisiljen aktivirati opazujoči um in domišljijo, s katero odtujeno sebstvo razčleni v številne abstraktne dojeme in predstave. Pri tej burki ima glavno vlogo čisti jaz, ki pozitivni predmet odpravi in ga uresniči kot abstraktno stvar. Tisti njegov pozitivni predmet seveda ni nobena predmetna dejanskost, ampak abstraktno obče sebstvo, torej svet kot čista sebevednost, ki biva kot pozitivno oblikovno sebstvo ali kot udejanjena abstraktna stvar.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki svoje vedenje zgolj odmeče, ni iskren do samega sebe. Abstraktna stvar, ki jo poklanja drugim, ni nič drugega kot odtujeno sebstvo, ki ni postavljena predmetna substanca, ampak zgolj udejanjeno samozavedanje. Tisto namreč, kar duhu nastane kot njegov čisti svet, to je odtujeno čisto vedenje, ki ga je mogoče predelati v kako drugo obliko vedenja. Hočem reči, duh nevede goljufa samega sebe z vedenjem, ker gibanje nastajajočega vedenja ne dojema kot vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Zakaj duh poveličuje samo razvoj, napredovanje in izpopolnjevanje

Piše: Jože Požar : april 7, 2019 – 6:37 dop -

Izobražen duh jasno kaže, da ga nastajajoče vedenje in logična izpeljava predmeta ne zanimata. Zakaj on se dobro počuti v abstraktnem svetu, v katerem ima gotovost samega sebe. Tisto neposredno vedenje o sebi je veljavno sebstvo, ki je stopilo v eksistenco prek nasprotja, s katerim doseže čisto sebi enakost, ki je ekspozicija sebstva.

Izobražen duh se danes ne ukvarja s svetom, ki bi bil omejen na predmetno substanco in njeno dejanskost. Zato ne gre meniti, da si bo vzel čas in se poučil o tem, kako svoje sebstvo vzpostavi kot predmet. On bo še naprej dejaven tako, da bo drugim poklanjal nasvete in predpostavke, na katerih je mogoče pridelati mnoge zaključke, ki se jih da opremiti s hipotezami in zagotavljanjem. To je verjetno razlog, zakaj odnosa do sebe ne spremeni in zakaj tistim, ki svet dojemajo drugače, ne prisluhne. Izobraženec je prepričan, da je njegov svet izdelan po pameti božji, ne glede na to, da v njegovem svetu ni najti nič takega, kar bi bilo postajanje predmetne substance. Svoje zadovoljstvo izpričuje na ta način, da hvaliči raznolika znanja, izpopolnjevanje in napredovanje brez cilja. In to je ravno tista dejavnost, s katero je mogoče doseči le nekaj nasprotnega, po katerem dobi veljavo čisti jaz.

 

Dokler bo izobražen duh svoj svet snoval kot nekaj, kar ne izhaja iz nobene osnove, bo njegov svet eno samo izpopolnjevanje in teoretično razglabljanje. Ta svet pa ni resničen, ker ni zamejen in se v sebi ne spreminja. Rečeno drugače, to je svet čistega sebstva, ko je čisti jaz sam predočen kot odtujeno sebstvo. Duh v bistvu odtujuje zgolj lastno vedenje, tako da tisto, kar mu nastane, je ekspozicija pojavnega sveta, ki dobi veljavnost nebistvenega sveta.

 

Da je danes slavljen izobraženec, ki poveličuje razvoj in napredek, o tem veliko govori ona dejavnost brez cilja in abstraktno vedenje. Biti dejaven s ciljem je za izobraženega duha isto, kot biti dejaven po svojem prepričanju. Zakaj bolj kot cilj je pomembno to, da se kot izobražen duh zaveda svoje dovršenosti in izpopolnjevanja, s katerim premaguje samega sebe ali svoje naravno sebstvo. In to je treba imeti vedno na umu, ko je govora o svetu, ki ga izobraženec podarja drugim. Zakaj ko je dejaven za druge, je jasno, da se ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem njegovega vedenja. To je početje duha, s katerim si zagotovi le samega sebe kot subjekta.

Za izobraženca je pomembno zlasti to, da se izpopolnjuje in da si pridobi čim več različnega znanja. In zato nenehno poudarja napredek in razvoj, obstoja pa ne. Skratka, pripravljen je govoričiti o razvoju in napredku, o obstoju predmeta pa ne. Ko je govora o predmetu, začne besedovati o abstraktnem vedenju. Obstoj predmetnega sveta ga ne prevzame, ker ne mara logične sovisnosti in čistega pojma. Za njega je bistveno, da si sebe ohranja kot tistega, ki spoštuje razvoj in napredek. Se pravi, namesto določnega sveta uveljavlja svoje prikazni in vednost kot tako. In zato tudi nastopa vedno tam, kjer lahko uveljavi sebe kot tistega, ki je premagal lastno subjektivnost. In to naglaševanje subjektivnosti nam vedno znova odkrije, da ni dejaven s principom in da najvišjega ne vidi v obstoju, ampak v razvoju.

Naj končam: zgornjim sem skušal opozoriti, da ono izpopolnjevanje in napredovanje poveličuje samo navajeno obnašanje duha, logično dejavnega duha pa ne.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Zakaj duh poveličuje samo razvoj, napredovanje in izpopolnjevanje

Svet, ki ni predmetna substanca, ampak svet v eksistenci

Piše: Jože Požar : marec 31, 2019 – 6:17 dop -

Tista predstavitev bodočega kulturnega ministra, pa predstavitev ministra za zdravstvo, pa potem ono tavanje, ko je minister odmetaval abstraktno vedenje in njegove zagotovosti, je zgolj predstavljeni subjekt v podobi sebi enakega sebstva. To početje duha je poveličevanje tegale jaza, ki je njegova sebi enaka čistost, s katero izraža, da mu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da se drugim predstavi kot dejanski jaz. Duh se namreč v njegovi predstavitvi pokaže kot individuum, ki je predstavil prazno predmetnost. Tako da tisto, kar pokaže, to je le fiksiran čisti jaz, katerega vsebina je vedenje sebstva o sebi, ki seveda ni razviti predmet, ampak samozavedanje, ki velja kot neizpolnjena abstrakcija.

Dalje, v predstaviti bi naj bil duh dejaven s smotrom, da je tisto vedenje sebstva o sebi predstavljeno kot odsvojitev njegovih duhovnih moči. A to ni, zakaj duh svojo predstavitev jemlje kot nekaj, kar nima resnice biti. Zato je njegova resnica zgolj abstraktna gotovost njega samega. Duh ni v nobenem razmerju do predmeta, ampak se prepušča abstraktnemu razumu, kateremu nastali razločki abstraktne realnosti niso nastali iz nobene postavljene osnove. Tako da njegov svet ni nič drugega kot enostavno sebstvo, ki je za nekaj drugega. A ko se duh prepusti abstraktnemu razumu, njegov svet razpade na razločke in nepomembne abstraktne prestave. To pa je zgolj svet oblikovan kot pozitivni svet čistega jaza, torej zadovoljstvo jaza; duh si namreč odsvoji samo abstrakcijo čistega jaza, v kateri dobi bivanje vedenje sebstva o sebi. To pa še ni odsvojitev, v kateri bi njegove duhovne moči zaživele kot predmetno bistvo ali kot predmet posredovan in postavljen kot eno. V bistvu je tisto, kar duhu nastane, abstraktna oblika nebistvenega sebstva ali nespremenljiva sebi enakost. Zakaj nastali svet je zgolj predstava njegovega vedočega jaza, ki se je odsvojil v veljavno sebstvo.

 

V abstraktne predstave povzdignjen svet razveseljuje izobraženega duha, zakaj njegov predmet je on sam. To je početje duha, ko čisti jaz doseže v raztrganem nasprotju svojo neskončnost kot brezbistveno mnenje. Duh izpolni le sebe in se zre zunaj sebe. Tako njegov svet ni nič drugega kot izražena moč nad sebstvom. Duh je na sebi razblinjena čista sebevednost v momentih občega, s katerimi sprošča svojo samovoljo, in sicer kot nebistveno naravno sebstvo razširjeno v primerno dejanskost, ki ni nič drugega kot negativno sebstvo.

 

Ko torej duh ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega predmetnega dojema, je njegov svet prazno vedenje; duh se obnaša kot idealizem, ki ničesar ne odpravi. Namreč tisti predstavljeni svet ni noben določen predmet, ki bi na sebi zaživel kot gibanje predmetne substance, s katerim bi substanca stopila sama sebi nasproti in tako v postavljeno razmerje. Ko pa duhu ne gre za postajanje predmetne substance, ampak za predstavitev njegovega sebstva, je to prazno početje duha, s katerim si samega sebe ne odsvoji. Njegov svet kot abstrakcija sebstva ni postavljeni svet, ampak svet, ki mu je prosto nastal kot neko dejansko nasprotje. Tako duh izpolni le sebe z odsvojitvijo sebstva, ki je njegova odtujitev.

Naj dokončam, abstraktne predstavitve ministrov niso prikaz gibanja predmetne substance in njenega prehajanja v drugo-bit, ampak svet, ki je zgolj vedenje sebstva o sebi. Namesto da se minister predstavi kot duh, ki se spozna na gibanje substance in njen čisti pojem, predstavi odsvojitev svojega sebstva. To je početje duha, ki pridela le svet v eksistenci.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet, ki ni predmetna substanca, ampak svet v eksistenci

Odtujeni svet sebstva in čisti uvid

Piše: Jože Požar : marec 24, 2019 – 7:12 dop -

Zanimivo je, da duh veliko beseduje o vladavini abstraktnega vedenja, zlasti pa o tem, kako izpeljuje svojo odsvojitev. Samega sebe si odsvoji tako, da odtujeno sebstvo odpusti v neki drugi svet, v katerem izkusi naključnost svojega početja. Seveda pa oni odtujeni svet ni noben postavljeni svet, ampak sebstvo v raztrgani podobi; drugače rečeno, odtujeni svet je enostavno nasprotje, ki je za neko drugo. Torej odtujeni svet sebstva je neposredni svet, ki je tale Jaz kot sebi enako sebstvo, potemtakem bivanje duha kot vedenje neposrednega sebstva.

Druga zanimivost, ki jo izobražen duh pogosto izžareva, je njegov čisti uvid, ki ga pridela z navajenim obnašanjem vedenja in refleksijo. To je svet abstraktnih dojemov, torej momenti sebstva kot tisto svobodno, ki ga zunanje zveže v eno podobo abstraktnega sveta. To je torej svet čistega uvida, ki mu nastane s pomočjo opazujočega uma in abstraktnega razuma, ki skupaj pridelata tisto, kar gre onstran in je čisti uvid. Ta podoba je nekakšno pozitivno sebstvo kot čisto sebstvo ali nenazorna celota v njeni absolutni raztrganosti. Ona mu nastane iz abstraktnih dojemov in sprevrnitve njegove odtujitve. Podoba je čisti uvid kot nekakšen preobražen svet sostvujoče občosti ali vnanjska dejanskost čiste zavesti.
 

Duh obožuje neuresničene abstrakcije. Tako da tisto, kar podarja, je le igra odtujenega sebstva in abstraktnih predstav, s katerimi izpove zlasti to, da ga ne zanima čisti dojem in gibanje substance. Posledica tega je, da prideluje le sebienako veljavno sebstvo, ki pa je brez substance. To pa pomeni, da mu oni izpeljani čisti uvid nastane z odtujitvijo sebstva, v katerem najde samega sebe kot tistega, ki razčlenjuje abstraktne dojeme in tolmači svoje vedenja. Čisti uvid je v resnici nekakšen kaos duhovnih moči ali zmedenost sveta, potemtakem tisto koristno kot uvid.
 
Človek nekako pričakuje, da bo izobražen duh deloval po pameti božji in na način, da bo predmetna substanca dosegla svoj čisti dojem ali svoje postajanje. A namesto postajanja substance duh ponuja odtujeni svet sebstva, ki ni bivanje substance, ampak abstrakcija, čez katero izpelje karkoli koristnega. In ravno v tem abstraktno koristnem svetu se danes izgublja izobraženec zlasti takrat, ko javnosti poklanja kako konkretno umevanje, na primer zdravstvenega sistema. Ko pa si ta svet ogledamo, vidimo, da v njem manjka gibanje substance in da izobražen duh ponuja zgolj abstraktne dojeme. Tako da početje izobraženca ne moremo jemati kot intelektualno dejavnost duha, kajti on pridela le momente njegovega čistega uvida, ki ga nenehno dopolnjuje. To pa je početje duha, ki se izteče v neresnični svet, zakaj duh ne izpeljuje gibanja substance, ampak le neko njegovo prepričanost.

Kaj torej poklanja izobražen duh? Čisto samopodobo njegovega sebstva ali izobrazbe. V njej najdemo mnoge kategorije, predpostavke in tisto koristno, pa tudi spekulacije, ne najdemo pa nič takega, kar bi bilo gibanje predmetne substance v pomenu nastajajočega vedenja in njene določenosti. Zakaj tisto odtujeno sebstvo in potem izdelava čistega uvida je pojavni svet, v katerem najde le samega sebe. Tako podarja le bivanje odtujenega sebstva kot enotnost talent; to pa je sebstvo ali abstraktna podoba samozavedanja, ki ji manjka notranja določenost. Takšen svet pa seveda ni določno postajanje predmetne substance, ampak abstraktni svet, ki ga je izobražen duh pridelal čez odtujeno sebstvo, katerega je oblikoval v abstraktne dojeme ali tisto negativno sploh, kar je on na sebi kot nekaj drugega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Odtujeni svet sebstva in čisti uvid

Politični človek in subjektivni interes

Piše: Jože Požar : marec 17, 2019 – 7:11 dop -

Ničesar ni danes narejenega brez interesa, strasti, hotenja, mnenja in subjektivnih predstav, ki lahko realizirajo kakšno korist. Zavest ima za cilj predstaviti kak smoter in neposredno artikulirati kak čisti uvid. To pa je tisto prizadevanje duha, ko ni dejaven v interesu stvari.

Vprašajmo se, kaj pravzaprav politični človek prideluje, ko predstavlja svoje poglede. Ali je dejaven na konkretni stvari in izpeljuje njen čisti dojem? Temu ni mogoče pritrditi, saj politični človek neprenehoma izraža subjektivna stališča in početje opazujočega uma. Ko si namreč nastopanje političnega človeka natančneje pogledamo, vidimo, da njegova dojemajoča zavest odmetava abstraktne dojeme. To pa pomeni, da je zavest aktivna čez abstraktne predstave in tisto, kar idealizira in je predstavitev lastnega početja sebstva. Zato seveda tisto, kar nastane zavesti, ni čisti dojem, ampak podoba, ki jo zaznavajoča zavest poklanja drugim. Se pravi, ker politični človek izpeljuje le one predstave in subjektivni interes, pridela le neka znamenja, ki niso nič drugega kot mirujoče določenosti.
 

Že večkrat smo lahko ugotovili, da se politični človek ukvarja s svojimi smotri; obča ideja kot absolutna osnova ga ne zanima. Sicer pa ves čas govoriči o sebi in strankarskih interesih, ki niso nič drugega kot nekakšna komična neobjektivnost. Glede na to lahko tukaj zatrdimo, da ni dejaven s ciljem in v interesu duha ljudstva, ker se ukvarja sam s seboj in abstraktnimi smotri. Njegova subjektivna drža izpoveduje, da je dejaven lahkomiselno in na ravni navajenega obnašanja vedenja. Hočem reči, govorica političnega človeka kaže, da idealizira opazujočo zavest in zablode opazujočega uma.
 
Dalje, da politični človek uveljavlja subjektivni interes, o tem govori oni opazujoči um, ki pridela le kako megleno spekulacijo, da povzdigne subjektivni jaz. Zavest ne razgrne bistva stvari, ampak ji gre za predstavitev čistega jaza. Kar odseva, da politični človek veliko časa porabi za predstavitev svojih subjektivnih pogledov ali tisto koristno, ki pa ni nobena stvar. In to vse zaradi tega, ker je dejaven kot entuziast. Zakaj njegov svet eksistira kot podoba lastnega uvida, ki ni vezana na nobeno določenost. Politični človek pretvori svoje mnenje v dojeme, ki izrazijo njegovo navdušenje. Ko pa duhu ne gre za čisti dojem stvari, tedaj idealizira svoje sebstvo ali tisto, kar je njegova čista sebevednost.

Tisto torej, kar idealizira politični človek, to ni nič drugega kot njegov uvid. To pa ni posredovana stvar, ki bi najprej obstajala kot razviti čisti dojem ali kot podlaga stvari. Namesto predmetne dejanskosti politični človek podarja nekakšen svet prežet od njegove individualnost, ki ga s pomočjo domišljije in prepričanja olepša. V tem svetu manjkajo razviti odnosi in obči interes stvari. Ko pa ni dejaven na stvari, je njegov predmet negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost ali tisto negativno njega samega.

Politični človek izpoveduje subjektivni interes kot enostranski idealizem, v katerem drugo kot jaz postane njegov predmet. Namesto da se ukvarja z dejanskim svetom stvari, poklanja nekakšne prazne smotre, okoliščine in abstrakcije njegove refleksije. Te kažejo, da ni dejaven v interesu stvari. Kar izpoveduje, da bi naj politični človek tisto subjektivno idealiziranje pustil za seboj in dal prednost izpeljavi stvari. Se pravi, politični človek bi naj svojo aktivnost usmeril k tistemu, kar je in obstaja kot predmet. Predmet pa je najprej postavljena osnova ali določen predmetni svet, ki biva kot umni predmet v njegovih občih momentih.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politični človek in subjektivni interes

Izobraženec in sodobna filmska umetnost

Piše: Jože Požar : marec 10, 2019 – 7:32 dop -

Neverjetno, kjerkoli je aktiven izobraženec, tam gre samo za pojavni svet, ki ga izobraženec svojo domišljijo dopolnjuje. To smo lahko zaznali, ko je interpretiral podelitev oskarjev, kjer je bistvo filmske sodobne umetnosti enostavno preziral. Namesto da spodbudno kaj posreduje o sodobni filmski umetnosti, je govoril o filmu tako, kot da film nima nič skupnega s sodobno umetnostjo. Zato seveda ni nenavadno, če se danes o sodobni filmski umetnosti in idejah ne govori; mimogrede, to velja tudi za literarno umetnost.

Pojem filmska sodobna umetnost kot da za izobraženega duha ne obstaja. Izobraženec si je vtepel v glavo, da filmska umetnost nima nobene veze z idejo. In tako ni nenavadno, da ob podelitvi oskarjev ni bila namenjena sodobni filmski umetnosti niti ena misel, kaj šele to, kaj sodobna filmska umetnost raziskuje. Skratka, če kaj, potem k podelitvi oskarjev spada tudi kakšna izrečena misel o sodobni filmski umetnosti in duhu, ki ustvarja sodobne ideje; vse z namenom, da bi človek sebe kot duha zaznaval preko umetniških del.
 

Če duh o sodobni umetniški ideji ničesar ne izpove, potem daje videz, kot da umetniško delo ni narejeno po zgledu duha. A v sodobni umetnosti gre za to, da umetnice in umetniki raziskujejo ravno tisto, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji. Zaradi tega bi naj tisti, ki spremljajo sodobno umetnost, kako besedo namenili tudi ideji, ki je upodobljena v dejanskost kot tisto resnično lepo.
 
Naprej, ko človek prisluhne duhu, ki komentira podelitev oskarjev, sliši marsikaj, kar nima veze s filmsko umetnostjo. Ta duh namreč ne zaznava niti tega, da oskarji gredo tistim, ki so si prizadevali ustvariti sodobno filmsko idejo, torej prav tisto, kar se nagrajuje. Namreč ustvarjeno sodobno filmsko delo, v katerem ni zaznati sodobno umetniških elementov, nima umetniške vrednosti, če ni ustvarjeno v času. Se pravi, duh, ki je ustvaril sodobno filmsko umetniško delo, je razvil temu času primerno umetniško idejo, v kateri je zaobjeto prav tisto, kar sodobna umetnost sedaj raziskuje. To nam odkrije, da je ustvarjalec sodobno umetniškega dela bil dejaven s ciljem, da ustvari umetniško idejo, ki vsebuje prav tisto, kar ta čas narekuje. Na primer, nagrajeni film Gren Book prikazuje gibanje nasprotja in razdvojeno postajanje enega, kar je element, ki ga raziskuje sodobna umetnost.

Torej, če se ob podelitvi oskarjev ničesar ne pove o samem bistvu sodobnega filmskega ustvarjanja, potem je pač to neki zunanji znak, da ideja duha, ki je realizirana skozi sodobno filmsko delo, ni tako pomembna, kot je sama zgodba in na primer igralska zasedba. Zaradi takega razumevanja komentatorji pozornost usmerjajo na zunanje okoliščine ali proč od ideje. Namesto da duh hvali idejo upodobljeno v dejanskost, govoriči o nepomembnih rečeh, s tem pa ponuja slepilo, da filmska umetnost nima nobene veze s svetom ideje.

Ko pa komentator ničesar ne pove o sodobni filmski umetnosti in ustvarjenih idejah, potem je pač pomanjkljivo dejaven. Tisto prazno govoričenje ima za rezultat to, da k razumevanju sodobne filmske umetnosti ni ničesar prispeval. Zato ne bo nič narobe, če se duh, ki v medijih nastopa kot poznavalec filmske umetnosti, zbliža s sodobno umetnostjo, saj bo le tako sodobna filmska umetnost zaživela v njegovi govorici kot tista, ki proizvaja ideje.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Izobraženec in sodobna filmska umetnost

Duh, skupno dobro in obča ideja

Piše: Jože Požar : marec 3, 2019 – 7:44 dop -

Demokracija svojega pojma ne razvija skozi občo idejo ali umno voljo, saj vidimo, da politik obče ideje danes sploh ne omenja. To kaže, da interes duha ljudstva ni cenjen in da imajo prednost strankarski interesi. A po mojem mnenju je tu čas, ki ima v sebi nujnost, da je politik dejaven v interesu obče ideje, ki je produkt umne volje. Kar stremi reči, da strankarski interes ni tako pomemben kot obča ideja, v kateri je zaobjeta substancialna polnost. Tako da politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, je zagotovo aktiven v interesu subjektivne volje, s tem pa zunaj umne volje. To pove, da določanje po občih smotrih in tisto, kar je produkt umne volje, mora biti udejanjeno skozi konkretno občo idejo.

Naj spomnim, kar je nekaj neposredno abstraktnega, to še ni postajanje predmetne substance v njeni dejanskosti. Tisto neposredno mora najprej politik posredovati in izpeljati tako, da je bivanje predmetne substance. Hočem reči, politik se ne sme zadovoljiti s predstavitvijo njegovih interesov, temveč mora abstraktno neposrednost izpeljati in jo določiti skozi pripadajočo dejanskost ali nasprotje, kar je čisti dojem; tega danes politik ne spoštuje. To hoče reči, da bi moral politik dati prednost čistemu dojemu ali razviti dejanskosti, ne pa strankarskemu interesu ali oni samosvoji subjektivni volji. Politik je posredovalec in oblikovalec obče ideje, s tem pa predmetne svobode, kakor je določena skozi čisti dojem. To vzpostavljanje obče ideje je način ali princip, ki realizira uvid obče volje.
 

Politik mora imeti pred očmi zlasti to, da je predstavnik duha ljudstva, ne pa strankarskih interesov. Strankarski interes mora politik premagati tako, da daje prednost obči ideji, tako strankarski interes pusti za seboj. Edino na ta način je dejaven smotrno in v interesu obče ideje, tj. skupne dobrine.
 
Naloga politika torej ni v tem, da zagovarja strankarski interes, temveč da aktivno sodeluje pri vzpostavljanju obče ideje, kajti samo obča ideja izžareva skupno dobro kot uvid umne volje. Namreč tisto navajeno obnašanje, ko se politik prilagaja strankarskim interesom, to je skregano s skupnim dobrim in občo idejo. Politik je reprezentant duha ljudstva in obče ideje. O tem govori razvojna stopnja duha, ki ima v sebi to nujnost, da si politik sebe odsvoji in se postavi kot tisti, ki se zaveda skupnega dobrega in obče ideje. Se pravi, naloga politika ni v tem, da zastopa strankarske interese, temveč da reprezentira duha ljudstva skozi občo idejo.

Obča ideja ima v sebi to nujnost, da je izpeljan uvid obče volje. Naloga politika torej je, da tisto, kar je sama stvar, posreduje in vzpostavi kot občo idejo, drugače rečeno, stvar mora vzpostaviti kot dejanski svet. Zakaj samo v vzpostavljeni obči ideji biva skupno dobro. Obča ideja je tista, ki potrdi, da je politik dejaven za skupno dobro; to je on kot duh, ki se zaveda, da je dejaven v interesu duha ljudstva. In edino to zatrjuje, da je politik s svojo nadarjenostjo dejaven po občih načelih in na način umne svobode.

Ni kaj, svet ni zgolj interes, strast, potreba, subjektivna volja ali kakšna aristokratska predstava, temveč je postajanje obče ideje, ki jo politik kot duh mora spoštovati, saj skozi njo vzpostavlja princip demokracije in le tako umno voljo v njeni določenosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh, skupno dobro in obča ideja