Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Piše: Jože Požar : 14 junija, 2020 – 5:19 dop -

Menda ja levičar ne misli, da je njegovo delo samo v tem, da obrekuje drugače misleče in hvaliči enostranski svet, s katerim pravzaprav kaže le svojo osebno nastrojenost, ki se mu običajno sprevrže v prazne možnosti ali neizpolnjene abstrakcije. Ko si namreč človek njegov svet pogleda bliže, tam najde posamezne misli in od duha zapuščeno zavest. Tisto, kar je navzoče kot nekakšen njegov odtujeni svet, to je čista sebevednost ali brezpredmeten svet čistega jaza, ki ima veljavo nepremičnega sebstva. Ubogi duh, namesto da svojo odsvojitev izžareva v obliki kake obče ideje, uveljavlja brezduhovno sebstvo, tj. početje zavesti, ki izpelje kakšno empty possibilities. In vse to lahko spremljamo v medijih, ki to igro besed in misli ter dejanja jezika enostransko ocenjujejo in hvalijo čez jezik prilizovanja.

 

Svet praznih možnosti, to danes poveličuje levičar. Ni važno, kaj odrine od sebe, pomembno je, da uveljavlja svojo osebno nastrojenost čez prazne abstrakcije. Tako da tisto, kar daje drugim, to je čista zagotovost njega samega, ona izžareva izginjajoče momente, v katerih zre samega sebe. To je tisti osebni idealizem, ki ima izpolnitev v neizpolnjeni abstrakciji. Od duha zapuščena zavest operira na zemljišču čistega jaza, kjer napihuje in hvali dejanja jezika in čisto početje zavesti.

 

Da levičar igra to neko javno komedijo, skozi katero obrekuje drugače misleče – z drugače mislečimi se ne razume, ker ne dojemajo sveta kot on – gre zasluga slabemu idealizmu, ki odmetava prazne misli in kategorije, s katerimi lahko prizadeneš drugače mislečega. Zaradi tega razkazuje svoje osebno razpoloženje, ki ga izžareva čez tavtologijo jaz sem čisti jaz. Zdi se kot da želi pokazati duhu ljudstva, da je edino on sposoben izraziti osebno nastrojenost. Zato njegov svet ni določen idejni svet, ampak raztrgane čutne nastrojenosti, s katerimi drugače mislečim pove, da z onim raztrganim brezduhovnim sebstvom nikakor ne more pomiriti samega sebe. Zategadelj ne išče odgovora na vprašanje, kako si človek samega sebe odsvoji. Pa ni čudno, da se nikjer ne ustavi in da od sebe odriva le misli čistega ega. Skratka, on zna biti izzivalen, včasih sovražno nastrojen do drugače mislečih, včasih pa celo aktiven tako, da drugače mislečim ne pokloni niti pogleda, kaj šele da bi izmenjal kako misel s tistimi, ki drugače mislijo. Njegov smoter je samo en, hvaličiti svoja stališča in se ne ozirati na to, kaj pravijo drugi, ampak s prazno mislijo napadati drugače misleče ali tiste, ki ne mislijo enako kot on. Zato povsod hvali vsebinsko prazno izražanje, neizpolnjeno abstrakcijo, dejanja jezika, čisti ego, čisti uvid in prav tako nebrzdano zavest, ki proč meče prazne misli, vse z namenom, da uveljavi svojo subjektivno prepričanje.

Podčrtajmo, levičar s svojo aktivnostjo izpoveduje osebno nastrojenost; in to je tista dejavnost, s katero duhu ljudstva sporoča, da ga stvarni svet in obča ideja sploh ne mikata. Se pravi, levičarja politika v smislu določanja obče ideje ne zanima. Namesto obče ideje demonstrira osebno nastrojenost, tj. čisto početje zavesti. Pravzaprav levičar govori o sebi in svojih občutjih, ki mu preprečujejo, da stopi v razmerje ali odnos s seboj. Povsod daje prednost osebni nastrojenosti, ne glede na to, da mu duh ljudstva ves čas sporoča, da ni dejaven svobodno in v interesu obče ideje. Spomnimo: svoboda je substanca duha, pa je tisto odtujevanje empty possibilities in povzdigovanje čistega jaza neproduktivno.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Duh danes ni dejaven v interesu predmetne substance

Piše: Jože Požar : 7 junija, 2020 – 5:55 dop -

Javnosti znana osebnost je na radio s svojim razglabljanjem govorila o nečem, kar ni bil predmet, ampak nekakšno pojasnjevanje pojava, ki ga je prosto razvijala. Ta oseba ni delovala kot duh, ampak kot kak posredovalec svojega vedenja, ki kaže, kako je mogoče zunanje med seboj povezovati različne misli in svetove. Tako da sem jaz kot poslušalec razbral, da ne pretresa predmeta, ampak svoje sebstvo. Oseba je skozi govorico odmetavala nekakšen nepredmetni svet, s katerim je dajala videz, kot da sestavlja svoj svet sebstva, pri tem pa njen svet ni prehajal v nič sebi drugega, ker to pač ni bil njen smoter.

Pravzaprav je gost na radio skozi govorico odseval, da lahko človek z igro besed in misli ter zunanjim povezovanjem predstav izpelje svojo predstavitev. Tudi če je prosto dejaven in njegov svet zunanje prehaja v kak nasprotni svet. On idealizira sebstvo, ki ga kot svet vnanje med seboj povezuje v nekakšen pojavni svet, ki stopa v zavest poslušalca kot kak razdrobljen material. To je njegov svet, ki ga prosto oblikuje, ker mu ne gre za konkreten predmetni svet. Če pa že ima v mislih kak določen predmet, potem lahko s svojim vedenjem, ki ga od sebe odriva, izdela primerno predstavo o njem. Tako da tisto, kar podarja drugim ali poslušalcem, ni noben stvarni svet, ampak le odtujeno abstraktno sebstvo. Se pravi, kadar se duh ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak od sebe odriva sebstvo ali abstrakcije sebstva, potem je to pač abstraktni svet sebstva, ki ga podarja poslušalcem.

 

Odmetavati osebna stališča in abstrakcije vedenja, to ni ne vem kakšna spretnost duha. Tako duh izdihava, da se na odsvojitev sebstva še ne spozna. Njegov smoter je samo v tem, da predstavi kakšno svoje prepričanje, ki ga običajno olepša s pojasnjevanjem. In to pojavljanje duha, v katerem ne manjka izrekanja nasprotja, raziskuje sodobna umetnost. Zakaj tako? Zato, ker je nastopil čas, v katerem bo duh raziskoval svojo odsvojitev. In to umetniški duh že kaže z abstraktnimi deli, vse z namenom, da sebe spoznava skozi gibanje sebstva. To pa je ravno tisto čisto prizadevanje duha, ki izžareva, da še duh sebe v svoji odsvojitvi ni spoznal.

 

Tisto torej, kar je gost na radio najbolj očitno predstavil poslušalcem, je njegov svet sebstva, ki ni prehajal v sebi nič drugega. Namesto da se ukvarja s posredovanjem predmeta, je poslušalcem podarjal osebno mnenje. Skratka, gost na radio se je omejil na početje zavesti, ki je zunanje sestavljala nekakšen svet, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove. Gost je torej poslušalcem podarjal predstave sebstva, ne pa predmetnega bistva. Lahko bi rekli, gost na radio ni bil dejaven v interesu predmeta, ampak tako, da je realiziral svoje misli kot momente občosti ali samega sebe čisti uvid kot obliko odtujenega sebstva.

Duh, ki svojega vedenja ne postavi kot predmet, je dejaven zunanje in nima za smoter gibanja predmetne substance. Hočem reči, ko duh ne izhaja iz osnove, v kateri je razvita predmetna substanca v njeno določenost, ki je postavljen odnos do sebe, je dejaven zunanje. Duh izžareva samo to, da mu ne gre za gibanje in posredovanje predmetne substance ter njeno določenost. Namreč, ko pa mu ne gre za posredovanje predmetne substance, je to znamenje, da ga privlači samo abstraktni svet vedenja, ki ga lahko kombinira in poljubno oblikuje, da sestavi neko abstraktno podobo. Dejavni duh pridela samo ekspozicijo pojavnega sveta, ki je enostranska predstava njegovega vedenja, v kateri običajno najdemo različne namige in pojasnjevanja, ki pravzaprav udejanjajo nepredmetni svet ali čisti moj zavesti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh danes ni dejaven v interesu predmetne substance

Izobražen duh je poln sugestij in zagotovosti samega sebe

Piše: Jože Požar : 31 maja, 2020 – 5:38 dop -

Izobražen duh je poln nasvetov in veljave izobrazbe, tako da se včasih zdi, kot da je dejaven kot kak glumač. Mestoma je poln predpostavk in namišljenega sveta, ki ga oblikuje čisti jaz. Njegov svet je ena sama predstava abstraktnega sebstva. Zato ni čudno, da je danes izobražen duh razumljen kot predstavnik avtoritete izobrazbe, zakaj on se spozna na svet brez realnosti, ki je neki predstavljen subjekt. Se pa spozna tudi na onstranski svet, ki ga pridobi z igro abstraktnega vedenja in zunanjimi zvezami, ki mu jih nikoli ne zmanjka.

Sicer pa lahko izobraženca spremljamo v medijih, kjer predstavi kak dovršeni dojem in poglede na svet, s katerimi običajno razkaže moč izobrazbe ali tisto, kar je neka njegova zagotovost po jazu, ki se zgolj zunanje dotakne predmeta. Zakaj njemu gre običajno samo za to, da predstavi harmonijo vedenja in sebstva. Če pa mu gre za kaj več ali kak raznoliki svet, potem je zagotovo dejaven tako, da izdela videz tistega, kar je neka abstraktna stvar ali nekakšna predstava gibajočih se abstrakcij, ki jih on obogati z dodanimi kategorijami in virtualnim svetom. Tako da njemu nedoločnega sveta nikoli ne zmanjka, kajti on se ne giba v predmetnem svetu, ampak v pojavnem, v katerem pridela mnoge predstave in čutne zagotovosti samega sebe, ki so nekakšne blagoglasja čistega sebstva.

 

Izobraženec, ki eksistira za avtoriteto izobrazbe, si najprej odtuji svojo osebo s ciljem, da negativno njega postane njegov predmet. To je samega sebe zagotovi duh, katerega podlaga je njegovo čisto sebstvo. Kar je lahko abstraktna predstava izobrazbe, iz katere izpeljuje še druge portrete izobrazbe. To je pravzaprav njegov lasten svet kot nebistveno sebstvo, s katerim izpelje podobo osebe; sebstvo stopi v eksistenco kot avtoriteta izobrazbe, ki je čista sebevednost. Ali, z odtujitvijo izobrazbe izpelje abstrakcijo sebstva, s katero doseže svojo neposredno podobo. To lepo kaže oni lažni modrijan, ki razkazuje svoj čisti ego kot neko tavanje brezduhovnega sebstva, vse z namenom, da predstavi sebe kot reprezentanta avtoritete izobrazbe.

 

Izobražen duh je pravzaprav ujetnik jaza in hkrati posredovalec njegove izobrazbe. O tem govorijo njegovi čisti svetovi, ki jih pridela z odmetavanjem vedenja, v katerih ni najti predmeta, ampak le dejanja jezika, ki kot da opozarjajo druge, da mu z vedenjem ne gre zares. In to traja, kajti tisti njegov čisti svet ne prehaja v nič drugega in se ne določa na sebi, ampak je abstrakten in idealen svet kot čista abstrakcija jaza. To je tisti sebi odtujeni svet, v katerem najde čisti jaz izraženo veljavo izobrazbe in sebstva. Pravzaprav je to čisto oblikovni svet jaza, ki ni nobena dejanska realnost, ampak svet mnogih vidikov in kombinacij, s katerimi hvaliči užitek jaza in zrenja, včasih pa tudi uživanje samega sebe čez kako fiksirano podobo, iz katere se da razviti še kak nasprotujoči svet. Pa čeprav v njegovih svetovih ne gre za določen predmet in prav tako ne za gibanje substance, on svoje svetove dojema kot početje inteligence. To je tista samoprevara, ki jo pridela avtoriteta izobrazbe, s katero je še posebej izražena ljubezen do vedenja in tako tudi do njegove domiselnosti. No, tu gre tudi za občutenje duha, ko se on samemu sebi pojavi kot osvobojen človek, ki si je sebe zagotovil čez ultra svet čistega jaza, v katerem postane sebstvo sebi neko drugo.

Torej, izobražen duh lahko sebe izpolni tudi neskladno. Abstraktno stvar lahko razgradi na več svetov ali na momente bivanja njegove izobrazbe. Zato ni čudno, če veliko časa porabi za pojasnjevanje svoje izobrazbe in predstavitev moči izobrazbe. Skratka, kot se da dognati, izobraženec se s predmetnim svetom še ne ukvarja, ker ga mika samo ugled izobrazbe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh je poln sugestij in zagotovosti samega sebe

Ošabno lahkomiselnost neguje navidezna moč izobrazbe

Piše: Jože Požar : 24 maja, 2020 – 5:45 dop -

Lahkomiselnost ne izpelje nobenega stvarnega sveta in povzdiguje prazno misel ter avtoriteto izobrazbe. Razen tega zunanje uveljavlja svoj zanos in možnosti čistega jaza. Za tega duha predmetna realnost in dejanskost sploh ne obstajata. Zato se največkrat vznemirja samo z abstraktnim vedenjem in izgotovljenim svetom. Dejaven je brez cilja in od sebe odriva tisto neko jasnovidnost in blaženost na sebi. Izpolni se iz sebe in dejanske realnosti ne doseže, ker verjame, da lahko predmetni svet zastopa njegova izobrazba ali abstrakcije vedenja.

In prav to nedoslednost duha danes odsevajo sistemi, kot sta na primer izobraževalni in zdravstveni, katerih čisti pojem bi naj vzpostavil izobražen duh, ki odgovarja za delovanje sistema. Sistemi namreč odsevajo, da se duh s čistim pojmom in dejansko realnostjo sistema ne ukvarja. Kar pravzaprav kaže, da prezira čisti pojem sistema ali njegovo utemeljitev, ki je tista nujnost, ki pove, ali je sistem vzpostavljen s principom. Čisti pojem sistema je namreč temeljna določenost, v kateri je razvita realnost in njena dejanskost. To je tisto Eno sistema, ki je postavljen odnos sistema do sebe, v katerem substanca sistema doseže nasprotje, tj. svoje protipostajanje, s katerim je postavljena obča določenost sistema. Brez te osnove, ki je določenost sistema, ni mogoče govoriti o delovanju sistema in njegovi v osnovi utemeljeni realnosti, ki je izpolnjena določenost. Zakaj, ko sistem ni razvit v njegovi temeljni določenosti, ni postavljen kot čisti pojem in svoje sebienakosti ne doseže.

 

Zakaj sistemi ne delujejo s principom, o tem veliko govori lahkomiselni duh, ki hvaliči avtoriteto izobrazbe, domišljijo in čisti jaz. Lahkomiselni človek je tisti, ki ne sledi sodobnemu času in prezira logično sovisnost. Ta duh ceni samo avtoriteto izobrazbe, gibanja substance in čistega dojema pa ne. In ravno to pomanjkljivost danes izžarevata izobraževalni in zdravstveni sistem, ki nista dejavna s principom, ker duh podcenjuje logično sovisnost in čisti dojem. In dokler izobražen človek ne bo uvidel, da je treba predmetni svet misliti v načinu, oni sistemi ne bojo delovali s principom. Zakaj sisteme izpodjeda ravno lahkomiselni duh, ki favorizira prazno abstraktno vedenje, tj. avtoriteto izobrazbe, ki realnost in njeno dejanskost prezira.

 

Poglejmo kaj se dogaja, ko sistem ni vzpostavljen kot čisti pojem. Sistem ne deluje s principom ali tako, kot je določen v njegovi osnovi. Potem tudi njegovo notranje gibanje ne doseže svoje dejanske izpolnitve, ampak le neko primerno izpolnitev, ki pa odkriva, da ne izpolnjuje vseh določitev čistega pojma sistema. Se pavi, ko sistem ne izpolnjuje sebe po vseh svojih določilih, ni dejaven s principom, in to zaradi tega, ker ni v popolnem odnosu s seboj. To odkriva, da bi naj sistem deloval po vseh njegovih določilih, ki so določila njegovega čistega pojma, da bi udejanjal sebe s principom in bil neprenehoma v odnosu s seboj.

Sistemsko nedoslednost izžarevajo sistemi, ki nimajo vzpostavljenega čistega pojma. In ta nedoslednost veliko pove o duhu, ki lahkomiselno dojema sistem. Hočem reči, duh, ki je odgovoren za to, da sistem deluje s principom, spregleduje ali ne spoštuje čistega pojma sistema. Še več, odkrito kaže, da ga čisti pojem sistema sploh ne mika, ker je prepričan, da pojmovno dojemanje sistema nima vrednosti. Ko pa je duh prepričan, da čisti pojem sistema ni potrebno vzpostaviti, je to zanesljivi znak, da sistem dojema lahkomiselno. Zakaj lahkomiselno obnašanje ne priznava nobene logične sovisnosti. In ravno to je tista ošabna in lahkomiselna mentaliteta, ki preprečuje, da bi sistem deloval s principom. To je razlog, zakaj sistemi delujejo nedosledno in sploh ne s principom.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ošabno lahkomiselnost neguje navidezna moč izobrazbe

Nasprotovanje še ni sovražen govor

Piše: Jože Požar : 17 maja, 2020 – 6:28 dop -

Tu je čas, ko zaznavamo, kako samega sebe zagotovi duh poenostavlja svet na nasprotje; ta zavest si daje izpolnitev zunaj sebe, ki je največkrat kak odtujeni svet. Na ta način uveljavi le mnenje, v katerem nagnjenje in gon nista odpravljena. – Mimogrede, nasprotje danes raziskujejo umetnice in umetniki in to tudi na ta način, da izrazijo idejo s proti postavljenimi umetniškimi deli, v katerih je gibanje substance izraženo tako, kot da se idejni svet nadaljuje v proti postavljeno delo. – Pa tako tudi duh, ki izrazi neko nasprotje, sebe nadaljuje kot tistega, ki uveljavlja svoje nagnjenje kot neko mnenje. In to danes počenja duh, ki samega sebe še ne dojame iz čistega dojema, ampak iz svoje odtujitve in nasprotja. Pa je jasno, da z izraženim nasprotjem doseže le samega sebe kot tistega, ki je izrazil neko mnenje čez nasprotje. Potemtakem je tisto govoričenje, da je izraženo nasprotovanje sovražen govor, prazno govoričenje, saj izrekanje nasprotovanja ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. Zakaj ona je le neki tole, ki je prenehal biti, ko je bil izrečen.

 

Da je sovražen govor postal priljubljen, ima zasluge naprednjak, ki se odloča in izpolni vedno iz sebe. To je svojeglavi svobodnjak, ki je prepričan, da svet ni nič drugega, kot abstrakcija vedenja ali kakšna odmetana nastrojenost. Ta duh namreč sveta ne dojema iz gibanja, ampak tako, kot ga odigra njegov čisti jaz. Pa tako ni pretirano meniti, da tisto oboževanje sovražnega govora največ pove o njem. Namreč, da on sebe na hitro izpolni, izpelje nekakšne samogovor, v katerem daje prednost svoji domišljiji in čistemu jazu. In tako se vsakič znova vrže v življenje kot nesvoboden duh, ki odigra svojo vest čez vznemirjeno negacijo sebstva, s katero baje lahko razdraži vsakega nasprotnika.

 

Izobražen duh, ki danes na veliko govoriči o sovražnem govoru, razkriva samo to, da ne dojema pojavnega sveta in da sovražen govor istoveti z nasprotovanjem. Zakaj tisto nasprotovanje, ki je neki tole, ki je nehal biti, je le nekaj bivšega. Se pravi, vtem ko je nasprotovanje izraženo, ga že več ni. Zakaj abstrakcija, ki ne doseže določenosti v svojem postajanju, ni doživela svoje izpolnitve. Pa zato izraženo nasprotovanje še ni sovražen govor, saj ni izpeljan svet; hočem reči, ko nasprotovanje ni nič drugega kot negativno tole, potem pač tisto izraženo ni doživelo svoje aktualizacije ali izpolnitve. Ko pa o čem ni povedanega nič drugega kot to, da je prazno eno, je to neizpolnjena abstrakcija ali čutna zagotovost.

Skratka, izraženo nasprotovanje dojeti kot sovražen govor, je napihnjen zanos. Zakaj tisto obnašanje duha, ko izrazi svoje mnenje kot nekaj izginjajočega, še ni nobeno bistvo, ampak je le izraženo nasprotje kot neko subjektivno vznemirjanje, kateremu manjka razvita vsebina. Ta duh namreč ne misli sveta iz dejanskosti in razmerja, ampak ga izreka kot neizpolnjeno abstrakcijo. Zaradi tega izraženega nasprotovanja ni mogoče ovrednotiti kot sovražen govor. To naredi gorečnež, ki ne dojema sveta iz postajanja, ampak kot čisto sebevednost.

Sicer pa izobražen naprednjak, ki danes propagira sovražen govor, nenehno operira z vnanjim svetom in čisto sebevednostjo. Pa tako ni nič nenavadno, če kako nasprotovanje zreducira na sovražen govor. Človek pač lahko nasprotovanje ovrednoti kot sovražen govor, z namenom, da očrni nasprotnika. Vendar nasprotovanje kot tako še ni nič drugega kot izraženo mnenje, ki ni doseglo izpolnitve. Se pravi, reducirati neko mnenje na sovražen govor, je izpolnitev jaza, ki ima v nasprotju gotovost samega sebe. Zakaj to, da ravnodušno abstrakcijo ali ime kot ime razglasiš za objektivnost, to je beg pred realnostjo in njeno dejanskostjo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nasprotovanje še ni sovražen govor

Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : 10 maja, 2020 – 5:43 dop -

Duh, ki se omejuje na fiksne pojme razuma, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza, na katere se omejuje metafizika. Zato je njegov svet nekakšna prikazen vedenja, ki je prežeta od sebstva. To pa ni predmetni svet, v katerem substanca zaživi v svoji določeni podobi. Kar kaže, da duh podcenjuje nastajajoče vedenje in da je zaradi tega dejaven nedosledno ali tako, da v rezultatu ne kaže tistega, kar je na začetku njegov predmet. Duh torej, ki ne ceni nastajajočega vedenja, zagotovo ni dejaven tako, da predmet razgrne v njegovo prvo določenost, s katero doseže čisti dojem. Ko pa prezira čisti dojem, spregleduje gibanje predmetne substance, kar pove, da predmetne substance ne dojema na način nastajajočega vedenja, tj. postajanja in logične sovisnosti.

Če torej duh predmetnega sveta ne dojema iz nastajajočega vedenja, potem ga misli zunanje ali tako, kot mu to narekuje vest in izobrazba. Potem prideluje svet, kakor ga oblikuje čisti jaz, ki išče zadovoljstvo v abstrakcijah in neposredni umnosti. Na ta način obstane v abstraktnem svetu ali pa v nasprotnem svetu, ki pa seveda ni resničen predmeten svet, ampak svet mnogih predstav, ki jih lahko zunanje povezuje med seboj. To je torej abstrakten svet, ki ni nič drugega kot miselna podoba njegovega vedenja, ki jo lahko členi in nadrobno preiskuje. Tako sicer kaže neko nadarjenost, vendar tudi to, da predmetne substance ni razvil v njeno postajanje, s katerim substanca doseže svojo določenost v občih momentih.

 

Če duh ne bo nič naredil za to, da začne spoznavati nastajajoče vedenje, potem zagotovo ne bo napredoval. Zakaj abstraktno vedenje še ni nobena predmetna resničnost, ampak le vedenje kot tako. Tega pa je treba najprej postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca skozi svoje gibanje dosegla razdvojitev in tako sebienakost. To je namreč tisto čisto samogibanje substance v elementu vedenja, ki razodene, da svet ni le neposredno vedenje ali enostranska abstrakcija, ampak postajanje istoimenskega, v katerem je notrina stopila sebi nasproti.

 

Torej, če duh ne misli predmetnega sveta v načinu postajanja, potem ga zagotovo ne misli dosledno, ampak tako, kot ve in zna. In potem je jasno, da se ne ukvarja s čistim dojemom in gibanjem substance, ampak s sestavljanjem vnanjega sveta. Hočem reči, brez načina ne pridela nobenega stvarnega sveta, ampak samo abstrakcije svojega vedenja, ki jih lahko zunanje povezuje in izpeljuje v neskončnost. To pa ni noben resničen predmeten svet, ampak abstraktna prikazen vedenja, ki mu je nastala tako, da je odtujil svoje vedenje, ki je kot svet njegova lastna dejanskost ali zagotovost njega samega.

Dejavnega duha, ki ne misli predmetnega sveta v načinu nastajajočega vedenja, je lahko prepoznati. Kajti on je dejaven tako, kot mu zapove njegova nadarjenost in izobrazba. To kaže, da ne misli predmetnega sveta iz nastajajočega vedenja, ampak tako, kot mu to vsiljuje ona sofistika. Ko pa duh prideluje navidezno resničnost sveta, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza. Kar nam odkrije, da ni dejaven v interesu predmetne substance in njenega gibanja. Da bi to bil, mora spoznavati tudi nastajajoče vedenje, v katerem predmetna substanca v svoji osnovi doseže postajanje, notrina pa svoje nasprotje skozi njeno razdvajanje. To je element vedenja, ki napove, da bi naj duh raziskoval tudi nastajajoče vedenje, v katerem bo spoznal, kako si samega sebe odsvoji.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Sodobna umetnost kot jo dojemam jaz

Piše: Jože Požar : 3 maja, 2020 – 5:46 dop -

Da bi sodobno umetnost dojemali bolje, jo je koristno spremljati in se vprašati, kaj sodobna umetnost raziskuje. Sicer pa sodobna umetnost dela za subjektivno notrino in občutenje, pa je umetniško delo namenjeno čutnemu dojemanju. Tako je vsebina upodobljena duhovnost, individualna dejanskost, ki prikazuje idejo. Ideja in njena upodoba je torej tista odličnost v realnosti, v kateri se ideja in njena oblika kažeta izpeljane druga v drugi.

Kaj je torej tisto, kar sodobna umetnost raziskuje? Ali je to raziskovanje duha na določni razvojni stopnji? Tako je, umetnik je tisti, ki skozi ustvarjeno idejo raziskuje iz njega izvirajočo notranjo lepoto, s tem pa svojo odsvojitev. Se pravi, umetniški duh skozi gibanje notrine in odsvojitev samega sebe objektivira neko idejo, ki je nekaj končnega. Ta podoba z dvigom njene celote v čisti dojem dobi duhu pripadajočo obliko. Zakaj delo kot posredovana ideja ima življenje na sebi ali v čisti umetniški lepoti. Tako delo postane nekaj živega, v katerem doseže svojo višjo obliko. Kar je pravzaprav osvoboditev duha od končne oblike dela, s katero doseže svojo odsvojitev, skozi katero sebe dojame v drugem.

 

Filozof Hegel zapiše: »Čutne podobe, toni v umetnosti ne nastopajo le zaradi samih sebe, temveč z namenom, da bi v podobi zagotovili zadovoljitev višjih duhovnih interesov, saj imajo moč, da sprožijo odmev in odzven v duhu. V tem smislu je čutno v umetnosti poduhovljeno, saj se duhovno v umetnosti pojavlja skozi čutno podobo.«

 

Je pa mogoče sodobno umetnost dojemati tudi skozi enotnost človeške in božanske narave. Pri tem gre namreč za to, da se enotnost človeške in božanske narave povzdigne v zavestno enotnost, zakaj resnični element za realnost vsebine ni več človekova podoba, temveč samozavedna notrina. Ob tem posebej naglasimo, da imamo v sodobni umetnosti opraviti z osvoboditvijo duha od vsebine in oblike končnosti. To je razlog, zakaj sodobna umetnost prikazuje gibanje in postajanje, ki ga umetnik lahko prikaže z deli, ki so zunanje proti postavljena. Zategadelj podčrtamo: sodobna umetnost raziskuje interese duha, in to skozi njegovo odsvojitev k občutju in čutnosti. Tako duh samega sebe dojame v svojem drugem, v katerem sebe prepozna kot pojavljajočega duha. Zakaj le tako sebe doživlja iz gibanja notrine  ali čistega samogibanja, v katerem prepozna samega sebe v svoji odsvojitvi.

Sodobna umetnost torej raziskuje gibanje notranjega sveta, to pa je prehajanje notrine v svoje nasprotje ali sebienakost, v katerem notrina doseže svoje proti postajanje. Rečeno drugače, tisto upodobljeno dejanskost ideje, ki je neka čutna zagotovost ali oblika končnosti, je treba skozi njeno negacijo razdvojiti v njen proti postavljeni svet. Zakaj le tako umetniško delo preide v gibanje, s katerim doseže svoje nasprotje ali svojo dejanskost v čistem dojemu. Sodobno umetniško delo namreč izžareva tudi neko notranje gibanje in tako tudi ideal, ki ga duh kot ogledovalec pridela. Toliko le, da dobimo neko drugo predstavo o tem, da se tisto, kar sodobna umetnost raziskuje, dotika zlasti duha in njegovega posredovanja s seboj. To tukaj omenjam, da bi predstavo o sodobni umetnosti razširili na neke obče momente in tako dopolnili predstavo o sodobni umetnosti, katere vsebina je ideja kot umetniško lepo.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Sodobna umetnost kot jo dojemam jaz

Duh in sodoben čas

Piše: Jože Požar : 26 aprila, 2020 – 5:43 dop -

Ne gre sprejeti, da je danes liberalen duh dejaven svobodno in v načinu, saj z odmetavanjem lastnih misli ni mogoče izdelati sveta, ki bi bil resničen. Enako velja za konservativnega duha, saj tudi on ne pride dalje od abstraktne neposrednosti. Zato ne gre sklepati, da političen človek, ki udarja po nasprotnikih in izreka nekakšne abstrakcije vedenja, da je dejaven v interesu predmetne substance in obče ideje. Namreč svet, ki ni izpeljan s principom in ne doseže svoje dejanskosti, ni resničen svet. Če torej liberalen in konservativen duh ne izhajata iz sveta, ki bi bil v svoji osnovi določen predmetni svet, potem je prav, da pogledata, kaj to pred seboj izdelujeta. Tako bosta svojo dejavnost preverila, s tem pa mogoče tudi prišla do spoznanja, da svet ni le abstrakcija vedenja, temveč svet, ki biva ustvarjeno.

Ugasnil je namreč čas, ko se je hvaličil napredek, popustljivost, širokosrčnost in progresivnost. To nedoločno napredovanje ne zadostuje več, kajti svet gre v določenost in mora biti določen na sebi. Pa tisto gnanje duha prek možnosti in kategorije, ne zadostuje več. Tu je zdaj čas, ko je človek stopil v notranjost, torej v sebe, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. In to je bistveno vedeti, da bi lahko dojeli ta čas in odsvojitev duha, ki bi jo naj raziskovali filozofi in sodobna umetnost. Duh je namreč tisti, ki svet dojema iz gibanja in postajanja, pa zato ne gre vztrajati pri starem razumevanju časa, kajti duh bi naj bil dejaven svobodno in s ciljem, da udejanja predmetni svet kot določen na sebi.

 

Da je svet nedoločen, o tem pripoveduje tudi politik, ki se vznemirja z abstrakcijami vedenja, določenost predmetnega sveta pa bojkotira. Zato je njegov svet dostikrat igra vedenja ali izraženo početje zavesti, iz katerega največkrat izpelje raznotere možnosti ali kako praznoverje. To pa je tisti brezmejen svet vedenja samega sebe, ko subjekt izpolni le sebe kot čisto nastrojenost. Na ta način politik predmetnega sveta ne izrazi skozi gibanje, ampak kot izrekanje čiste sebevednosti.

 

Zdaj torej ne gre več za to, da političen človek izdeluje tisti neki svet možnosti, temveč da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. Se pravi, naloga duha ni samo v tem, da povzdiguje napredek in brezglavi pohlep denarja, temveč da stopi v notranji svet in da svoje vedenje postavi kot predmet; le tako bo lahko dejaven v interesu predmeta in obče ideje. Kajti zdaj gre zlasti za to, da je dejaven v interesu obče ideje, zakaj obča ideja ima v sebi določilo protipostajanja. Hočem reči, zdaj ne gre samo za napredek in razvoj, temveč za izpeljavo obče ideje, ki jo je treba postaviti v njeni absolutni sovisnosti. To je oblika, ko realnost doseže izpolnitev v svoji dejanskosti ali sebienakosti. Pa je oni svet možnosti, s katerim se hvaliči domiselnost politika, nekakšno zapravljanje časa. Čas namreč narekuje, da je treba spoštovati temelj ali tisto, kar je v osnovi razvejani čisti dojem realnosti. In ne leto, čas zahteva, da politični človek svoje vedenje postavi kot predmet. Kajti le na ta način je mogoče delovati v interesu predmeta in obče ideje. Zakaj brez posredovanja in postajanja predmetnega sveta je svet zgolj abstrakcija vedenja ali tiste neke možnosti, ki jih duh najde v sebi.

Torej, liberalen in konservativen duh morata začeti spoštovati predmetni svet in nehati slaviti abstrakcije vedenja. Zakaj svet ni le abstrakcija vedenja, temveč določen svet v svoji osnovi, katerega resničnost je mogoče izpolniti skozi gibanje in postajanje substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Duh in sodoben čas