Duh je gibanje postati sebi drugo. V vsakdanjem življenju pa tega ne upošteva, zakaj zavest ima za vsebino neposredno gotovost, izkušnjo in čutne konkrecije. To pa je dejavnost zavesti, ki krči vsebino na izgotovljeno neposrednost. Duh uveljavlja čutnost in gorečnost, tudi preroško govorjenje, ki podarja kak svet onstran in je potencialen svet. K tej dejavnosti veliko prispeva čisti jaz, ki se zaveda samega sebe kot čiste vednosti. To je čista sebe . . .

Razumevanje sveta, ko predmet ni določen v osnovi, ni obstoj bivanja sebi enakosti, ampak abstrakcija, ki ni postavljena kot sebstvo. To je svet, ki je, ne da je določen in se ga prikazuje v predstavah ter z dodajanjem pojasnitev. Če ste pozorni, lahko ugotovite, da izobražen duh ne hvali določenosti predmetnega sveta, zakaj namesto določenosti podarja le svet čutne zavesti ali gotovost samega sebe. Svet eksistira kot hipoteza, kar je enostavna . . .

Duh ne beseduje o objektivni izpolnitvi znanja, čeprav najbrž ve, da je znanje kot prva določenost abstraktno in formalno. Znanje ni dojeto kot predmetni svet, ki doseže svoje izpolnitev s posredovanjem in proti postajanjem. Zato je slavljenje abstraktnega znanja napihnjen zanos, s katerim se hvali zgolj formalno znanje. Zakaj predmet kot neposredno znanje je prežet od individualnosti in ni predmet, ki je dosegel svoje proti postajanje v . . .

Duh, ki poveličuje čisto vednost kot tako, ni dejaven predmetno in ustvarjalno, saj pridela abstraktno vsebino, ki je v lastno individualnost dovršen svet. Tega najde v sebi in je čista gotovost njega samega ali nebistveno sebstvo. To je abstraktni svet prežet od individualnosti, ki ga podarja drugim najbrž s smotrom, da pove, da ni predmeten svet, ker je od individualnosti prežet. Duh sebe odpravi kot negativnost, ki je predstava ali mirujoči . . .

Izobražen duh pogosto povzdiguje izobrazbo kot odtujeno sebstvo. Tako pridobi sebi enakost v obliki razločkov, ti pa imajo občo veljavnost. To je odtujitev naravne biti, ko odtujeno sebstvo zaživi kot dejanska omika ali izobrazba. Lahko bi rekli, odtujenega sveta pridela toliko, kolikor odtuji svoje omike. To pa je bivanje občega, ki je primerno dejanskosti, kajti je abstraktna dejanskost ali tisto negativno njega. Izraženo neposredno sebstvo . . .

Kjer duh časa ne demonstrira svojih interesov, zagotovo pojasnjuje sedanji čas tako, da kliče na pomoč čisti jaz. Zakaj sedanji čas razume kot mirovanje, ki ni doseglo sebi enakosti ali svoje dejanskosti. Videz podarja, kot da nima interesa za to, da odigra izstopanje iz sebe in izničenje mirovanja. Nikjer ne omenja gibanja substance, predmeta ravno tako ne, predmeten svet ga ne vznemirja; zaznati je, da hvali abstraktno znanje in svet čistega . . .

Razlaga, ki jo podarja politik, je nezanimiva, ker predmet ni določen. Ne razumem politika, ki pojasnjuje lastno prepričanje in hotenje svobode, s katerim izpolni prazni moj zavesti. Jaz sem jaz je zadovoljstvo, ki povzdiguje nedoločen svet ali tisto, kar je, ne da je predmet. Politik daje videz, kot da hoče izpolniti idealizem čistega jaza. To je prazno govorjenje, ki proizvaja in hvali jezik, abstraktni razum in ne dejanski svet. Politik izpelje . . .

Duh, ki spremlja sodobno umetnost, ne izpoveduje bogatih vsebin, ki bi o sodobni umetnosti povedale kaj več o predmetu umetnosti. Hvali sodobno umetnost, ki je sicer težje dojemljiva, če njena globina ostane skrivnostna tudi za tiste, ki radi slavijo umetnost, ne pa umetniških idej. Najbrž razumejo sodoben čas kot neko vračanje v preteklost in načrtovanje prihodnosti. To pa je početje zavesti, ko abstrakcija izloči realnost, kajti . . .

Menda je posameznik dejansko koristen tedaj, ko postane odvisen od interesov posameznikov in gibanj. Kot družbeno bitje je prilagodljiv, saj večkrat izključi lastno mišljenje in se obnaša tako, kot narekuje interes. Danes posameznik izpričuje sebe kot zanesenjaka, ki hvali vladavino abstraktne misli in interese. Potemtakem je pomembno, da se kot posameznik priključi gibanju osebkov, ki povzdigujejo ne dejanski svet ali tisto koristno. Kot . . .

Abstraktni svet poklanja govorica, ki ga demonstrirajo tudi števila. Dejavnost se izteče v izračun in preseganje čutnosti. Ta aktivnost na veliko hvali fiksirano abstrakcijo, pa čeprav številčnost izžareva količino, kar je kvalitativna določenost. Zakaj mirujoče bitnosti so števila, ki ne stopijo v razmerje s seboj. Pojavljajo se kot negibne abstrakcije ali kot kvantiteta, ki se nadaljuje in je neka druga abstraktna opredeljenost, ki ne doseže . . .

Tisti, ki objektivnost spoštujejo in jo tudi razumejo, najbrž poznajo naravo pojma in logično sovisnost, o kateri duh časa ne beseduje. Hvali le igro abstrakcij in prav tako praznoverje v abstrakcije, ki ga demonstrirajo tudi mediji s smotrom, da povedo kaj o sebi. Mi pa, ki poskušamo svet dojeti, mi vemo, kaj v resnici poklanja praznoverje v abstrakcije in nedoločen svet. Opazujemo tudi naravo, ki učinkovito demonstrira proti postajanje, . . .

Filozof Hegel je zapisal: »Znanje kot prva določenost je abstraktno ali formalno. Cilj duha pa je, da izpelje objektivno izpolnitev in s tem hkrati svobodo svojega znanja« Potemtakem objektivna izpolnitev udejanji svobodo s posredovanjem in postajanjem substance. Pa je ono nastopanje abstraktnega znanja kot takega početje zavesti, ki ohranja subjektivno držo, ker najde resničnost v sebi. Ta svet pa ni omejen na predmetno substanco . . .

To je demokracija, v kateri vlada predmetna svoboda in umen svet, »zakaj svoboda je po svojem dojemu, vedenje o sebi«. Je že tako, brez svobode ni mogoče proizvajati umnega sveta, ki ga uresničijo učinki demokracije. Ni dovolj, da duh izrazi le sebstvo in da izreka svojo vest. Na ta način izpelje demokracijo kot svobodo v misli, ki je brez dejanske izpolnitve, kajti je le tendenca svobode v subjektivnem smislu. V svetu, ki ni predmeten . . .

Razumnik hvali pojasnjevanje in najde resničnost kar v sebi. In to najbrž zaradi tega, ker je odločen, da je njegov svet stvaren. Ob tem pa ne zaznava, da je dejaven na ravni razumskega mišljenja, ki hvali razločke ali nepolno izpolnitev. Razumnik sporoči, da je aktiven tako, da gibanje pade v njega. Hvali svoj svet in tisto, kar pridela z igro abstrakcij. Razen tega izdeluje tudi nasprotja, ki jih prosto oblikuje, kar omogoča, da svojo nadarjenost . . .

Prepričan sem, da je tu čas, ko je nujno govoriti o vedenju v nastajanju. Zakaj cilj duha naj ne bi bil samo v tem, da hvali abstraktne vsebine, ki ne vsebujejo nobenega bistva. Mnenja sem, da je z abstraktnim znanjem mogoče pridelati le videz dejanske vsebine, ne pa gibanja substance, ki prehaja v drugo in je posredovana s ciljem, da doseže Drugo. Zakaj navajeno obnašanje in opisovanje ter predpostavljanje, ne pridela predmetne . . .

Pojem odsvojitev je nujno proučevati, zakaj duh, ki sebe ne postavi kot predmet, ima izpolnitev tako, da je predmetna substanca njegovo vedenje. Sebe si zagotovi s čistim vedenjem, kar je abstraktna oblika vedenja ali gotovost njega samega. Potemtakem je njegov predmet negativno njega, to pa je neposredna ravnodušnost. Duh, ki je dejaven brez posredovanja in postajanja substance, je aktiven pomanjkljivo. Površno izpolni sebe, . . .

Čisti jaz povečini odigra kak možen svet, kajti tako hlini lastno neskončnost. Zakaj tisto, kar odpravi, je abstraktna negacija končnega, ki pa ne doseže neskončnosti. Čisti jaz simulira neskončnost z zanikanjem končnega. Zakaj končno ne prehaja v neskončnost, zato je početje čistega jaza neko preseganje samega sebe, ker širi samo mogoč svet. Tega hlini tedaj, ko navidezno premaguje samega sebe ali tisto, kar je abstraktno končno . . .

Dobro je da človek razmišlja tudi o tem, kako realizirati zavest in samozavedanje. Hvaljenje abstraktnega znanja kot takega, ni gibanje in posredovanje predmetne substance ter pridelano razmerje do predmeta. Duh, ki izrazi samo domnevo, ne izpelje posredovanja in proti postajanja predmetne substance. Dejaven ni s ciljem, da doseže objektivnost in pridela obliko čistega dojema, ki vzpostavi odnos predmeta do sebe. Na ta način je . . .

Kadar duh absolutni dojem in logične sovisnosti ne upošteva, svet ni izoblikovan v načinu absolutnega dojema, ki vsebuje bistvo. Zakaj ne zajame globine proti postajanja, besedo pa dobi čisti jaz in tisto abstraktno, tudi samovolja, ki vzbuja pozornost. Zaradi tega je nujno, da duh razvije in oblikuje svoj svet v obliki proti postajanja, da bi se zavedal sebe kot dejanskega duha. Ob tem naj omenim tudi to, da svoboda, kakor je določena . . .

Duh ljudstva navajeno obnašanje politika zaznava tudi tedaj, kadar uveljavlja strankarski interes ali tisto, kar gre čez in ni določen predmet. Politik se obnaša navajeno in sploh ne kot poslanec ljudstva. Pozablja, da ga je izvolilo ljudstvo in da je v demokraciji suveren ljudstvo. To stremi reči, da subjektivna nastrojenost, ki jo demonstrira skozi navajeno obnašanje, ni dejavnost v prid obče volje ljudstva. Razen tega ne uresničuje predmetne . . .

Svoboda je substanca duha; duh predmet ve, kolikor ve tudi za sebe; ve svojo določilo o njem, da je to, kar je on, tudi predmet za njega (nekako tako izpostavi filozof Hegel). Potemtakem lastnosti duha obstojijo le po svobodi. Naloga duha torej je, da naredi sebe za predmet in da se realizira po svojem vedenju o sebi. Vendar pozor, duh je bistveno vrnitev v sebe, pa je subjektivna prepričanost, ki pridela čutno raztresenost, neka . . .

Če kdo meni, da lahko subjektivnost operira v imenu predmetne objektivnosti, potem ga je nujno spomniti, da subjektivnost ne gre enačiti z objektivnostjo. Predmetna substanca ima lastno življenje in gibanje. To stremi reči, da se ne spoštuje gibanja substance, ko nagon resnice premaga svojo subjektivnost. Nadarjenost za predpostavljanje je vsepovsod cenjena. Ne upošteva se objektivnega gibanja predmetne substance in zato tudi . . .

Človek je po naravi dober, vendar je tudi to, da se zoperstavi svoji naravi. Človek je dojet zunanje, notranje pa ne. In ravno zunanje hvali abstraktni razum in tisti, ki površno spoznavajo človeka čez abstrakcije razuma in početje čistega jaza. Če kdo meni, da človek ni dojet kot duh, naj prisluhne pojasnjevanju človeka, ki povzdiguje občutje in tisto negativno, s katerim se ne pove nič bistvenega o človeku. O človeku se izdelujejo . . .

Moč izvršiti samega sebe ni samo v tem, da miselno izrečemo sebe in da povedano obogatimo. Namreč začetek je vedno bit ali abstraktna ravnodušnost. To pa je indiferenca, kateri pripada abstraktna določenost. Zato indiferenca spada v sfero biti in ima kot določena ravnodušnost na sebi razliko, kar je njen obstoj. Potemtakem je indiferenca enostavni neskončni odnos do sebe ali ne spravljenost s seboj. Odrivanje od sebe je . . .

Hvaljenje abstraktnega znanja in tistega, kar pridela navajeno obnašanje vedenja, je znamenje, ki ga izdihava zdravi razum, ko izpoveduje subjektivno plat, interes, potrebe, gon in predstave, prav tako razlike, ki so drug do drugega ravnodušne. Zakaj razum je mišljenje, čisti jaz sploh, ki postane predmet, ki se prosto nadaljuje, ker to ni resničen predmet v svojem postajanju, ampak gnanje čistega jaza, ki se podi naokrog z raznovrstno . . .

Človek počasi napreduje, ker znanja ne osvobodi od abstrakcije. V napredovanju bi bil uspešnejši, če bi upošteval princip duha ali njegovo odsvojitev. Omikan človek namreč ni dejaven s principom, kajti svoje odsvojitve ne izpelje. Potemtakem daje prednost zdravemu razumu, zakaj sebe ne postavi kot predmet, kar pove, da svobode ne razvije v predmetnost. Edino tako je mogoče napredovati, kajti nujno je upoštevati načelo odsvojitev . . .

Kako naj duh pridela umen svet, če ne pozna načina, kako ga vzpostavi. Nekateri so prišli v svojih dognanjih tako daleč, da abstraktno znanje kot tako razglašajo za umen svet. Drugi menijo, da je vse, kar oblikuje abstraktni razum, umen svet. Tretji hvalijo lasten idealizem, ki izreka neposredno gotovost ali pozitivnost, in to bi naj bil umen svet. Posebej navdušeno se obnašajo tisti, ki iznajdejo kako abstraktno možnost, ki pa ni nič drugega kot . . .

Praznoverje v abstrakcije izključuje mišljenje in tako osvoboditev od abstraktnega jaza. Jaz daje prednost slutenju, navdušenju, samovolji in je zavedanje sebe kot nečesa, kar odrine od sebe; to pa je gotovost po nekem drugem, tj. po jazu. Danes pojavni svet hvali izobražen duh, zakaj tako sebe izrazi subjektivno ali kot neki zdajle in tule. Razen tega povzdiguje čisto vednost kot tako in samovoljna stališča. Povzdiguje pa tudi abstraktno . . .

Stavek v naslovu je približno tako zapisal filozof Hegel, zakaj razumnik danes sebe odpravi s smotrom, da se očisti samega sebe in nadaljuje dejavnost kot abstraktni jaz. Raznoliki svet in možnost za nekaj drugega, to odseva skozi subjektivno vednost. Zakaj čiščenje mu predlaga, naj bo dejaven kot abstraktni jaz. Čiščenje je pravzaprav predpriprava za to, da stopi v zavest kot abstraktni jaz. O tem govori zavest, dejaven razum in čisti . . .

Duh je danes dejaven na področju abstraktnega znanja in tistega, kar je abstraktno nespremenljivo. Navajeno obnašanje vedenja mu ne dopusti, da bi bil dejaven predmetno. Nepredmetni svet je gotovost njega samega, z njim si odsvoji svojo osebnost. To je torej svet, ki ni vezan na določila in gibanje substance, kajti je negativno sebstvo. Veljavo ima, ker ga povzdigne omikan človek, kajti je pojavni svet, ki je enostavno sebstvo. To je . . .

Duh, ki se ne zaveda svobode, si daje abstraktno podobo nečesa končnega in sebe izpolni zunaj sebe. To je prepričanje kot gotovost samega sebe, ki ga je mogoče širiti v predstave ali nasprotje. Zaradi tega ne dojame dejanske svobode, zakaj dejaven ni tako, da vzpostavi sebe kot predmet. Svoboda je namreč substanca duha, svoboden pa je, če izvaja gibanje in postajanje substance. Kako naj človek napreduje, če svoje svobode . . .

Če bo izobražen duh hvalil abstraktno znanje, ki ni objektivna izpolnjenost, bo sebe utopil v preteklost. Potem bo izpolnil samo neko veljavnost nedoslednega sveta. Zakaj realiziral bo sebe kot abstraktno osebo in s tem tisto, kar je negativno sebstvo. Ta svet še ni predmetni in sploh ne postavljena osnova, ampak odtujena zavest kot taka. Sicer pa, zakaj bi se človek vznemirjal s posredovanjem substance, če pa pomanjkljivo resničnost . . .

Politik ni usposobljen za to, da udejanji občo voljo duha ljudstva. Prav tako menim, da objektivno izpolnitev prezira, ker je dejaven s principom subjektivne volje in samovolje. Politik uveljavlja abstraktno znanje, interes stranke in subjektivno naravnanost, s katero sporoča, da je stopil na vrh sveta in je njegova stvar samo še v tem, da pove, kaj počenja nasprotujoči politik. Skratka, danes je politik dejaven nedosledno in sploh ne v . . .

Mi smo včasih dejavni domišljavo in tudi zaneseno, kajti ko aktivno delujemo, oživi tudi čustvo in čisti jaz. In to izražajo možnosti, ki jih podarja iznajdljivost. O tem govori negativno obnašanje zavesti in svet, ki eksistira, vendar pa realnost in njena dejanskost nimata nobene veljave. To je pravzaprav dejavnost, ko človek pridela enostransko abstrakcijo in je svet izražena sebičnost. Zakaj tisto, kar je zgolj izražena igra abstrakcij, to je . . .

Razumnik bi naj bil vsaj toliko pošten do sebe, da neha hvaliti subjektivnost in začne spoštovati predmetni svet. Nič narobe ne bo, če abstraktno znanje in neobjektivnost ne bosta slavljena. Subjektivno nastrojenost bi naj opustil in dal prednost predmetnemu svetu in objektivnosti. Tako bo subjektivnost pustil za seboj in spoštoval predmetni svet. Zakaj subjektivna naravnanost predmetnega sveta ne spoštuje, pa je jasno, da je dejaven . . .

Nisem človek, ki bi bil sposoben misliti in posredovati svet filozofa Hegla tako, kot bi ga izrazil kak nadarjen mislec. Jaz sem zgolj občudovalec Heglove filozofije. Občudujem Sistem vede, v katerem se duh pojavlja sebi kot tisti, ki izpelje svojo odsvojitev v načinu proti postajanja ali v elementu vedenja. To je namreč način, ki ga razodeva duh v njegovi odsvojitvi ali v stopnjevanem osvobajanju. Skratka, mnenja sem, da sem prvo vedo . . .

Ko prisluhnete duhu, ki hvali abstraktno znanje, sebe ne izpolni in svoje odsvojitve ne izpelje. Potemtakem ni dejaven kot duh, ki ima samega sebe za predmet in svet ustvari v načinu proti postajanja. Namesto da spoznava sebe kot dejavnega duha, ki ceni nastajajoče vedenje, logično sovisnost in gibanje substance, hvali abstrakcijo znanja, ki je danes na veliko slavljena, ker povzdiguje možnosti in ne dejanski svet. Ko pa dobiva veljavnost . . .

Abstraktna filozofija ne izvira iz postavljene predmetne osnove in zato ne doseže postajanja. Ko pa je filozofija samo predstavljeno abstraktno znanje, potem je to početje abstraktnega razuma in vsebina filozofije ne doseže dejanskosti. Na radio besedujejo o filozofiji kot o nečem, kar je bilo in je brez bistva. Tako duh izpoveduje, da filozofije ne dojema iz gibanja substance in kot predmetno bistvo, ampak kot nekaj, kar ni doseglo . . .

Izdelujemo analize, presojamo svet, ki ni nič drugega kot abstrakcija znanja, občudujemo čutno neskončnost in abstraktno svobodo, tudi naivno pripoved čistega jaza in mnoga učinkovanja abstraktnega razuma. Razen tega umnega sveta ne pridelamo, ker nas privlači samo čista sebe vednost. Skratka, tisto umno dojemamo kot neposredno znanje, ostroumnost abstraktnega razuma pa kot izmišljanje mogočega ali potencialnega . . .

Če bomo razumsko mišljenje povsod povzdigovali, bo abstraktni razum še bolj slavljen. Zakaj abstraktni razum uveljavlja tisto že znano in predikate, ki pristajajo tistemu, kar sebi predoča. Razum se drži omejenih določenosti, odvisnega in pogojenega, pa je jasno, da razumsko mišljenje hvali brezpredmetni svet in tisto, kar je sestavljeno iz mnogih razločkov. Naj spomnim, razum je mišljenje, čisti jaz sploh. To pa je oblikovano . . .

O čem beseduje politik, ki ne spoštuje obče volje, o tem bi bi bilo dobro javnost seznaniti in s primeri pokazati, da ni dejaven svobodno. Mnenja sem, da je politik aktiven kot čisti jaz, pa ni čudno, da podarja prazno govorjenje, ki hvali njegovo ocenjevanje, s katerim pridela samo neko početje zavesti. Nedoločenost predmeta je izraz dojemanja politike in izpolnitve brez realnosti. Njegov svet nima nobene meje in se nadaljuje v . . .

Moje zaznavanje in dojemanje dejavnega duha, ki podarja predstave, ni pozitivno, saj uveljavlja abstraktno znanje in brani kontinuiteto osebe. To kaže, da posredovanje in objektivno izpolnitev izključi. Njegov svet ne doseže določenosti in postajanja, ker ni aktiven s ciljem, da odpravi substanco predmeta in vzpostavi njeno bistvo kot svet. Tako tisto, kar podarja, to so predstave, pojavni svet, vsebina pa je od individualnosti prežeta. . . .

V aktivnem življenju je najbrž najbolj dejaven in glasen čisti jaz. Obnaša se, kot da je subjektivna vednost tista, ki pridela resničen svet. Dejaven čisti jaz je vihrav ali burjast kot mladosten človek, ki hvali svojevoljna stališča in tisto, kar odpravi in je predstava ali videz nečesa neimenovanega. Zavest je čisti jaz, ki je neki tale, predmet pa tole. Čisti jaz ne izpelje posredovanja in postajanja predmeta, zakaj ima gotovost po jazu. To je . . .

Veliko smo govorili in bogato povzdigovali čisti jaz in prepričanje ter tisto, kar je bilo izrečenega in je kot možen svet izpuhtelo. Obilno miselnega sveta smo pridelali in slavili abstraktni razum ter igro abstrakcij. Politikov nismo jemali dosledno, čeprav niso bili dejavni v interesu duha ljudstva in obče volje, temveč v korist vladajočih strank in njihove subjektivne naravnanosti. Površno smo se odzvali na tisto, kar politiki niso udejanjili in . . .

Mnenja sem, da politik ni dejaven kot poverjenik, ampak kot zastopnik, ki uveljavlja interes svoje stranke. Torej obče volje ne izpoveduje kot glas večine. Politik ne uveljavlja predmetne svobode in obče volje duha ljudstva; in to izžareva tedaj, ko uresničuje subjektivno nastrojenost, s katero izraža abstraktno enotnost s seboj. Tako daje videz, kot da bi bilo ljudstvo ločeno od politike. Ob tem je zaznavati tudi to, da čutnost pretvarja v igro . . .

Na radio sem prisluhnil filozofu, ki je hvalil abstraktno filozofijo, vmes pa je izrazil tudi kako misel o posameznem filozofu. Bil je dejaven tako, kot da o vsebini filozofije nima smisla govoriti, kajti o konkretni vsebini ni govoril, saj je deloval zunanje in sploh ne v interesu, da kaj vsebinskega izreče o predmetu filozofije. Tako je odigral predstavo, s katero je povedal, da filozofija ni nič drugega kot igra besed in misli ali odtujitev naravne . . .

Najbrž je razumljivo, da je čista vednost kot taka abstraktna; abstraktna je, ker predmet ne doseže svoje dejanskosti. Zato je predmet, ki ni posredovan in ga mišljenje ni vzpostavilo v obliki proti postajanja substance, abstrakcija nedoločene biti. Predmet ne eksistira v popolni obliki, ker mu ne pripada dejanskost. Kar odkrije, da predmet ni dosegel drugo-biti ali proti postajanja. Drugače rečeno, abstrakcija nedoločene biti ni . . .

Morda bi bilo dobro prekiniti navajeno obnašanje vedenja in se vprašati, ali je mogoče sebe objektivno izpolniti. Zakaj ona subjektivna izpolnitev ne pridela stvarnega sveta in hvali osebno držo, tj. čisti jaz in tisto, kar igrivi razum razloči in je prikaz razločkov snovi. Kaj več od tega ne pokaže, pa je jasno, da objektivna izpolnitev v načinu posredovanja in postajanja substance ni dosegljiva. Tisto, kar duh prikazuje in je povsod hvaljeno, . . .

Razumnik na vseh koncih in krajih slavi abstraktno znanje, s katerim pridela abstrakten svet. Sebe nekako izpolni, to pa je enostranska abstrakcija in nasprotni svet, ki ga pridela s predstavami. Hočem reči, svet v nastajanju ga ne zanima, zato najbrž sebe dojema kot jasnovidca, ki daje prednost abstraktnemu znanju, lastni domišljiji in spoznanju kot takemu. Natančno vzeto, realnosti in njeni dejanskosti ne podarja nobene veljave . . .

O dejavnem politiku premišljam, ker je dejaven subjektivno, vsebinsko prazno in obče volje ne spoštuje. Politik ni dejaven kot tisti, ki uresničuje občo voljo. Sicer pa je v medijih predstavljen kot nekdo, ki ne uveljavlja dejanskega samozavedanja. Politik ni aktiven tako, da bi predmet razprave razgrnil v njegovi osnovi in ga razvil v določno pozitivno obliko. Predmet razprave ni tisti, ki bi ga bilo mogoče prepoznati iz govorice politika . . .