Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

Written by Jože Požar on avgust 11, 2019 – 6:24 dop -

Nedaleč nazaj nisem mogel dati na internetno stran novega sestavka in počutil sem se, kot da bi izpadel iz dejanskega sveta. No, čez nekaj dni, ko je stvar funkcionirala, sem zopet veselo zaživel. Pa vendar, tistih nekaj dni me je vznemirjala internetna stran, ker ni bila dosegljiva. Bilo je že tako, kot da sem samega sebe dohitel na dnu sveta in sva oba izdihavala lastno nemoč. Lahko bi rekel, zaradi tega, ker oni dashboard ni funkcioniral popolno, sem brez potrebe vznemirjal samega sebe. Skratka, moja občutljivost je snovala neke predstave, iz katerih so nastale druge predstave in tako naprej, dokler ni sin Andrej sporočil: napaka je odpravljena, dashboard funkcionira in lahko daš novi sestavek na internet.

Človek je bitje, ki svojo naravo premaguje in to tako, da si sebe odsvoji, saj je le tako več od tistega, kar je. Tako da takrat, ko životari v sebi, na sebi ni duh v svoji pojavnosti, s tem pa tudi svoje ubranosti ne vzpostavi. Zato je pomembna njegova odsvojitev, saj skozi njo sebe posreduje in stopi v razmerje s seboj kot tisti, ki je na sebi dejaven kot duh. Hočem reči, ko človek ni dejaven s smotrom, da si sebe odsvoji, ni dejaven kot duh. Potem tudi ničesar ne postavi in samega sebe s seboj ne posreduje. Se pravi, ko ni miselno zbran in aktiven, lahko nastopi tisto ničevo gledanje niča v nič, neko tole in tisto, ki je le mirujoča točka. Ob tem pa zavest sicer lahko počenja kaj v sebi, vendar nič takega, kar bi bila dejavnost s smotrom. To pa seveda ni tista aktivnost, v kateri duh sebe odpravi in je na sebi drugo samega sebe. Želim reči, tisto neko neaktivno ali nepremično držo je treba z nečim razbiti, da bi človek bil na sebi izvršena moč samega sebe in tako duh v svoji postavljeni izvršitvi.

 

Sin Andrej je v iskanju sodobno umetniške ideje ustvaril abstrakcijo, ki izpoveduje radovednega duha, ki se je potopil v sebstvo, da vidi, kaj zavest v sebi dejansko počenja. In res, umetniško delo poskuša izraziti, da zavest ne miruje in da notrina s svojim gibanjem vzpostavlja svoje nasprotje. Sodobna umetnost namreč raziskuje duha po notranji strani, pa je Andrejeva ideja, ki postavi čutno v eksistenco, upodobljena po idealu duha in to kot bivanje umetniške lepote.

 

Filozof Hegel zapiše: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi; v drugobiti obdržati enotnost s seboj.« To hoče reči, da duh ni zgolj kaka sebienakost ali čista abstrakcija sebe od samega sebe, ampak gibanje in preseganje tistega, kar je, in je na sebi dejanskost. To pove, da bi naj duh v svoji odsvojitvi bil dejaven s principom ali tako, da sebe postavi in je obča sebevednost v svojem nasprotju. Zakaj po tistem pasivnem predstavljanju ni nič drugega kot abstrakcija tistega, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega. A duh bi naj bil na sebi skladen s seboj, harmonijo izpolni skozi postajanje, prek katerega doseže svoje razdvajanje. Le tako je na sebi po svojem dojemu ali kot drugo samega sebe.

Potemtakem bi naj bil duh dejaven s smotrom, saj le tako doseže drugo samega sebe. Se pravi, dvigniti se mora na sebe skozi notranji razloček ali skozi samogibanje, s katerim izpelje in postavi svojo odsvojitev. In to je tisti dejavni duh, ki doseže svoj čisti dojem, tj. svojo drugo-bitno podobo, skozi katero eksistira v razmerju do samega sebe. In ravno to je tisto zunanje znamenje, ki nazaj izpoveduje, da je bil dejaven s smotrom, da pridela svoj razloček in tako dejanskost svoje odsvojitve, ki je njegova čista sebevednost.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

Sorry, comments for this entry are closed at this time.