Plemeniti svet izobrazbe

Written by Jože Požar on 14 avgusta, 2016 – 5:57 dop -

         Izobraževalni sistem ne naredi dovolj za to, da bi mlademu duhu predstavil nastajajoče vedenje in predmetni element, ki je čisto vedenje sebstva o sebi, s katerim postavlja sebe kot predmet. Namreč sama praksa življenja izžareva, da je izobražen človek mojster za teoretiziranje in analiziranje, da pa ne kaže aktivnosti tam, kjer je treba delovati s principom in demonstrirati produktivno in učinkujočo moč duha. Zakaj tisto, kar je neko gibanje predmetne substance in čisti uvid, ne kaže, da je operiral s principom, ki zagotavlja, da se v svoji odsvojitvi ni oddaljil od predmetne substance. Tisti prosti odnos do predmetne substance pripoveduje, da ga postajanje pojma ne mika, ampak samo miselno razpoloženje kot zunanji prikaz njegove izobrazbe. O tem danes pripoveduje predmetna realnost in njena dejanskost, ki ni odpravljena z nobenim principom ali elementom vedenja, ki realnost obdrži v notranjem gibanju in v odnosu do sebe. Tisto, kar je nekakšen teoretičen uspeh, je zunanje prikazana realnost, ki pa ne vsebuje postajanja pojma. To je abstraktni svet, ki se ga zunanje prosto povezuje kot svet osebe, v katerem oseba zre zunaj sebe svojo izobrazbo. Kar govori o tem, da je duh dejaven tako, da se dela primerno dejanskosti.
 
115-esej-

Zakaj se mlademu človeku ne izpostavi, da se vedenje ohranja v drugo-biti. Namreč, da bi bil duh, mora postati samemu sebi neko drugo. To posredovanje s samim seboj mora postati interes mišljenja, kajti to je gibanje sebi enakosti in postajanje duha.
 
         Če izobraževalni sistem ne bo ničesar naredil za to, da se mlademu duhu predstavi element nastajajočega vedenja, s katerim sebe vzpostavi kot duha, ne bo napredoval. To stremi dejati, če bo mladi duh svoje izobraževanje nadaljeval po starih načelih, potem bo še naprej slavljeno samo vedenje kot tako in ono prepričanje, da je odmetavanje vedenja edino delo mišljenja. Hočem reči, če sistem izobraževanja, ne bo pokazal mlademu duhu načina, kako si duh samega sebe odsvoji, potem ne bo imel vedenja o tem, da je »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi«.

         Vprašajmo, kaj s svojim vedenjem in interpretacijami vedenja podarja izobraženec, in kaj je tisto, kar ga na sebi določa. Da najdemo odgovor, si je treba ogledati neposrednost, v katero polaga svoje sebstvo. In tukaj ne moremo mimo dejstva, da je tisto, kar proizvede ali odrine od sebe kot vedenje, raznovrsten abstraktni svet, ki ga on zunanje primerja in poljubno združuje v neko celoto. To pa ni nobeno postajanje pojma, ampak interpretiranje ali prikazovanje lastnega vedenja, ki ga je mogoče tudi olepšati s pridevki. Se pravi, to je abstraktni svet, ki ni prešel v nobeno postajanje, s katerim bi bilo postavljeno nasprotje ali čisti dojem pojma. Lahko bi rekli, ker čisti dojem, s katerim je substanca postavljena kot proti postavljena sebi, ni dosežen, duh obstane v neposrednem vedenju.

         In ne nazadnje, izobraževalni sistem bi moral mlademu duhu razjasniti, da je bivanje duha to, da ima samega sebe za predmet. Kajti vedeti se pravi, imeti kaj kot predmet pred svojo zavestjo, in to kot čisti odnos pojma proti sebi, ki je občost pojma.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Plemeniti svet izobrazbe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.