Prijatelj Rado ima nahrbtnik, v katerem prenaša tudi filozofske publikacije. Verjetno je potihoma zaljubljen v filozofijo, kajti on veliko razmišlja in ima mnogo vprašanj o filozofih idejah. Sicer pa je Rado radoveden duh, ki problematizira filozofske vsebine, predvsem pa tiste, ki so abstraktne in včasih nerazumljive. Zato se najini pogovori običajno začnejo pri kaki filozofski eksistenci, nadaljujejo pa z razglabljanjem ali pretresanjem filozofskih pojmov, ki naju ganejo in jih je treba ponovno izpovedati.
Najini pogovori so pač vedno filozofsko živi, saj izmenjujeva razmišljanja o kakem konkretnem delu, ki je abstraktno in zato stežka razumljivo. Še posebej takrat, ko gre za kak filozofski pojem, ki ga je preiskoval domač filozof. Tak pojem je na primer bit, ki išče svojo določenost v niču. Ko pa je govora o gibanju biti in prehajanju biti v nič, se v pogovoru znajde Heglov Sistema vede. V njem namreč filozof Hegel izpeljuje bit in nič in to na način postajanja biti, ki je najprej enostavnost čiste biti in čistega niča, nato pa odpravljanje postajanja in obstoj, ki preide v nekaj in drugo, ki sta momenta končnosti. Filozof Hegel je namreč veliko naredil za to, da imamo filozofijo vzpostavljeno kot pojem. Kajti tisto, kar so odnosi, to je gibanje in postajanje biti, to je tista obča bit, ki nosi v sebi tudi bistvo, katerega izpeljani odnos je tisto prehajajoče, ki preide v določenost. In to gibanje biti ni zgolj predstava odnosa, temveč je postajanje biti v času. Ob tem pa je pomembno dojetje, da se bit v začetnem odpravljanju pojavi kot reč, tj. kot notrina sebstva, ki je stopila sebi nasproti, da bi nastalo začetno postajanje biti, ki ga Hegel razvija v Fenomenologiji duha.
Človek je to, da je na sebi duh. Določen je, da je nasprotje v samem sebi, ki je kot svet vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. Le tako je na sebi drugo kot svet ali čista dejanskost, ki je posredovanje sebe s samim seboj.
Prijatelj Rado presoja, da je temelj filozofije Heglov Sistem vede. V njem je namreč zaobjeta tako rekoč vsa filozofija, torej celotnost vedenja o predmetu filozofije, ki je ideja. Ideja je tista, o kateri se danes premalo govori in premišljuje. Kajti razviti pojem idejo razodene v njeni stopnjeviti določenosti. Rado in jaz, ki sva nekakšna ljubitelja filozofije, se namreč s filozofskimi eksistencami, ki jih poklanjajo učenjakarski filozofi, ne pomiriva takoj. Zato se v najinih pogovorih občasno znajde tudi kritično razmišljanje.
Sicer pa sva mnenja, da se je filozofija oddaljila od njenega bistva. Strinjava pa se tudi, da je treba o filozofskih vsebinah znova in znova razpravljati, če želimo v filozofiji narediti korak naprej. Razen tega sva dognala, da obstajajo filozofska dela, ki jih ni mogoče z enim branjem dojeti, ko gre za notranje gibanje biti. To nakazuje, da je koristno filozofsko delo brati strpno in s ciljem, da ga duh razume. Kajti razumevanje dela je tista nujnost, ki usposablja duha za to, da bo enkrat začel razmišljati s svojimi možgani. In ravno to delava midva z Radom takrat, ko se dobiva ob kavi in skupaj razvijava kako abstraktno ekspozicijo, da bi jo dojela. Duh je namreč to, da je aktivno misleč in svobodno dejaven na sebi.